Kdo sem v resnici?

Jernej Marenk Aktualno, Novice

(gradivo za srečanje skupine za moške)

Vrli možje, tik pred postom bi vas rad povabil, da se globlje zavemo in med seboj povemo, na čem trenutno temelji naša istovetnost. Bog računa name, ki sem ujet v boj z zlom, strahom, negotovostjo. Računa name, ki me je morda sram samega sebe. Njega ni sram mene. Ponosen je name. Moj dar zame in za druge je pomemben v njegovi zgodbi preobrazbe vseh in vsega.

S katero od spodaj zapisanih področij se najbolj istovetim? Ali je to prav?

Kamorkoli gremo, moški slej ko prej drugega vprašamo kaj dela? Z vprašanjem hočemo izvedeti s čim se drugi preživlja? Sledi odgovor: »Sem doktor, računalničar, učitelj, duhovnik, jezuit.«

Ali vidite kaj se zgodi? Ko nas vprašajo, kaj delamo, navedemo svojo službo. Narobe. Mi nismo samo to, kar delamo. S takšnim načinom razmišjanja pohabimo veliko vidikov svojega življenja.

Z vprašanjem »Kaj delaš?«, moški poskušamo novega znanca razvrstiti v svojo organizacijsko shemo življenja in mu določiti mesto v čredi. Ali je nekdo, ki me mora skrbeti, ali se ga moram paziti in ogibati? Ali pa je nekdo, ki mi lahko pomaga? Ali je nekdo, na katerega bi moral biti pozoren?

Vprašanje »Kaj delaš-počneš?« izhaja iz naše potrebe po statusu. Prepričan sem, da imamo vsi izkušnje pogovorov v katerih že zgodaj postane jasno, da se nas naš sogovornik želi čim prej znebiti. Nismo mu koristni, zato se ves čas pogovora ozira drugam in išče pomembnejšega sogovornika. Verjetno smo tudi sami že počeli in še počnemo kaj podobnega.

KAKO JAZ ODGOVARJAM NA VPRAŠANJE KAJ DELAŠ?

Mi nismo svoje službe. Niti nismo svoje dejavnosti. Svoja življenja zapolnimo s posli: srečanja, sestanki, predavanja, potovanja. Med seboj tekmujemo kdo je bolj zaposlen in zato bolj pomemben.

Delo je tako pomembno za naše življenje in za naš občutek lastne istovetnosti, da nas lahko popolnoma določi. Toda jaz nisem svoja služba. To je samo nekaj, kar delam, da si zaslužim denar. Ta nekaj je zelo pomemben, mi veliko pomeni in v njem tudi uživam, toda lahko mine in gre mimo, jaz pa bom še vedno tu. Mi nismo tisto, kar delamo.

ALI MOJE DELO DOLOČA MOJO IDENTITETO ALI JO KAJ GLOBLJEGA?

Mi nismo niti tisto, kar imamo. Idejo življenjskega sloga se nam prodaja tako, kakor da naše imetje lahko oblikuje naše življenje v celoti. To idejo smo kupili. Reklame nam poleg čustev in čutenjprodajajo tudi istovetnost. (Primer: Sem uporabnik Appla, kar mi že leta zagotavlja pomilovalno in večvredno gledanje na vse uporabnike PC. Vsi ostali ne znajo »misliti drugače«, kakor Apple prav neslovnično trdi.) Sebe krepimo tako, da se posmehujemo drugim. Norčujemo in ponižujemo izbire drugih, zase pa ošabno mislimo, da smo modri in znamo najboljše izbirati. Potrošniška ekonomija se drži pokonci z manipulacijo nizkega samo-spoštovanja potrošnikov in tako, da preko materialnih sredstev ustvarja lažna duhovna pričakovanja. Naš nakup nam na nek način daje čutiti, da smo boljši. Toda, naše življenje ni proizvod – izdelek – produkt; ne moremo mu odviti ovitka in ga postaviti na vidno mesto najpomembnejše ulice ali stanovanja ter občudovati kako lepo se halogenska svetloba odbija od njega.

Jezus sam nas svari, naj ne enačimo tega, kar imamo s tem, kar smo. »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« (Lk 12,15). Vi niste to, kar posedujete. SP očak Jakob se je moral posloviti od vsega, kar je posedoval, šele potem je lahko odkril kdo v resnici je. Nihče ne more vzeti svojega imetja s seboj v temno noč. Ne moreš se boriti z Bogom, če imaš polne roke stvari za katere te je strah, da jih boš izgubil.

ALI SE ISTOVETIM S TEM, KAR IMAM IN KOLIKO IMAM? ALI ME JE ŽE MINILO?

Mi nismo, naš zunanji videz. Ena od zadnjih opazk Georga Orwella v njegovem zvezku je: »Pri 50ih ima vsak človek takšen obraz, kot si ga zasluži!« Orwellovo obličje je zagotovo nosilo vtise težkega življenja. Toda vsi mi hočemo s svojim videzom varati sebe in druge.

Menim, da smo moški glede videza pod manjšim pritiskom, kakor ženske, a nam je kljub temu pomemben. Televizija in filmi nas bombardirajo s podobami brhkih-elegantnih, neverjetno porjavelih in telesno lepih moških. Zanimivo je opazovati, kako so vodilni igralci vsi mišičasti. Ko gledate »predpotopna« igralca Clark Gabla ali Errola Flynna zgoraj brez pa sta skoraj suha in slabotnega izgleda. Danes mora biti vsak igralec natreniran in mišičast.

Ne trdim, da je videz nepomemben. Včasih srečam moškega, ki pravi, da ga ne briga, kako je videti na zunaj. »Seveda, saj ti ni treba gledati samega sebe«, si mislim. Toda mi nismo draga obleka, ki jo nosimo; nismo od piva zaobljen trebuh; nismo zmečkan lan ali najdražja volna, ki jo oblačimo.

NA KAKŠEN NAČIN ZUNANJI VIDEZ DOLOČA MOJO IDENTITETO? SEM UREJEN ALI RAZPUŠČEN IN ZANEMARJEN? SE ISTOVETIM Z VIDEZOM? KAKO? ČE NE, ZAKAJ NE?

Končno in najbolj pomembno: mi nismo naše napake, grehi, neuspehi, padci.

Zakaj se tako težko spominjamo dobrih časov, zlahka pa se spominjamo slabih? Sam sem močno naravnan na zadrego in sram, a še vedno je neverjetno, kako moji pretekli padci, grehi, napake in neuspehi zaposljujejo moj spomin. Dobri trenutki – prijaznosti, šal, smeha, dobrote, so izmuzljivi in hitro odletijo. Kaj pa v moj spomin pritrdi trenutke, ko sem rekel ali storil nekaj narobe, trenutke močnega sramu ali zadrege? Pokrit sem z obrazgotinjenim blagom svojih čustev. Povsod jih nosim s seboj. Seveda so v 3D in s popolnim dolby zvokom. V temni noči se prav ti trenutki vrtijo v moji glavi: besede, ki jih ne bom mogel vzeti nazaj, dejanja, ki jih ne bom mogel nidkar popraviti.

SP imenuje takšne drže in čustva-čutenja »greh«. Moderni svet pojma greha v resnici ne dojema. Meni, da je ta pojem zastarel in neuporaben. Del folklore. Ko sodobnik govori o grehu, besedo enači z ’rahlo porednostjo-nagajivostjo’, kot je prisvojitev dodatne kepice sladoleda ali kozarček preveč. Veš, da je slabo, vendar ni hudobno in zlobno. SP takšno pojmovanje zavrne. Greh ni zgolj prevelika popustljivost. Greh je padec in sebičnost in napačno ravnanje. V svojem jedru je greh hoja v napačno smer, stran od Boga. Vsi gremo stran od Boga, tudi če si papež, duhovnik, policist ali pedofil.

Svet ne razume pojma greha, razume in dojame pa pojem sramu. Zelo dobro vemo, kako osramotiti druge. Po spletu kar mrgoli opravljanja in izpostavljanja napak in slabih dejanj drugih. Ne glede na to, kako daleč pobegnejo, se ljudje ne morejo več izogniti sramoti. Internet dokumentira vsako podrobnost našega življenja. Delodajalci vedno bolj preverjajo naše Facebook profile, ki pričajo o napačnih ravnanjih ali miselnih zločinih. Ko je enkrat na spletu, je tam za celo življenje. SP pravi, da greh ni trajen, ni nenehen. Ni treba, da sebe smatramo za greh. Ne določa naše istovetnosti. Krščanstvo se strinja, da vsi odpovemo in delamo polomije, a takoj doda, da ni treba, da se za vedno motajo okrog nas. Nihče ni prost greha, a tudi nihče ni izven odpuščanja, še manj pa izven Božje milosti in brezpogojne zastonjske ljubezni, sad destva, da je Bog resnično dober. V jedru krščanstva je to radikalno sporočilo: nikomur se ne zanika možnosti novega začetka. Nikomur.

Jezusa so »popolni, pravični, dobri« vedno krizitirali in napadali, ker je toliko časa preživel z grešniki. »Ali nisi bral njihove Facebook strani, bi mu očitali »religiozneži«. »Ali nisi videl, kakšno sliko so objavili?« »Ali jih nisi poguglal in videl kaj so storili? Vse je shranjeno.«

Seveda je vedel. Vedno je vedel in vedno ve. Le da to zanj ni pomembno. V tabuje podirajočem pogovoru s Samarijanko (Jn 4) Jezus pokaže, da dobro pozna njeno preteklost šestih moških. In vendar ji nakloni vso svojo pozornost, se z njo pogovarja in šali ter pije vodo, ki mu jo da ona. Ko potem teče nazaj v svojo vas, Samarijanka, na glas vpije, to kar so večinom vsi že vedeli o njej in si v srcu že ustvarili svoje mnenje glede nje. Vsi že vedo kakšna je, le Jezus ne zapre svoje misli o njej. On je vedno pozoren na človekove možnosti in zmožnosti – potenciale. Jezus se nad grešniki nikdar ne razjezi niti ni žalosten zaradi njih. Jezo prihrani za ljudi, ki so prepričani, da niso grešniki. On hodi okrog in ljudem vedno odpušča – tudi tedaj, ko ne prosijo za odpuščanje. Celo na križu, ko se je na obzorju prikazovala najbrutalnejša pot človeškosti, Jezus ponudi odpuščanje. Prav tako kakor nismo to kar smo kadarkoli storili, nismo niti to kar nam je bilo kadarkoli storjeno.

ALI SE ZAVEDAM, DA BOG RAČUNA NAME PRAV TAM, KJER SE NE MARAM IN ME JE SRAM SAMEGA SEBE? KAJ JEZUSOVA DRŽA DO GREHA POMENI ZAME? KDO SEM ZANJ V ZLU, KI ME MUČI IN GA DAJEM NAPREJ?

Mi nismo svoje rane. Zlahka se ujamemo v past stalne žrtve, še posebej ko se staramo. Ko se nam dogajajo stvarne ali namišljene krivice, nas oblikujejo in postajajo mi sami. Zato stokamo o svoji nesreči, o svojih starših, o avtoritetah ali o svojem delu… in še in še.

Ko so Jezusa učenci prosili naj jih nauči moliti (naj jim da vzorec, kako se moli), je vključil tudi: »in odusti nam naše dolge-grehe, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Lk 11,4). O tem je velikokrat govoril. V Mr evangeliju pravi: »Kadar greste molit, odpustite, če imate kaj proti komu; tako bo tudi vaš nebeški Oče lahko odpustil vam vaše pregreške« (Mr 11,25).

Ob koncu življenja je Junga eden od njegovih učencev vprašal: Kaj je bilo njegovo potovanje? »Moje potovanje je bilo spust z deset tisoče latve po lestvi navzdol, tako da sedaj, ob koncu svojega življenja, lahko podam roko prijateljstva tej mali kepi zemlje, ki sem jaz.«

Odpuščati sebi in odpuščati drugim: oboje se vedno dogaja hkrati. Dejansko je včasih tisti drugi, ki mu ne moremo odpustiti, naš lastni jaz. Izpovemo svoje grehe, potem pa se jih z vso močjo oklepamo. V resnici ne verjamemo, da se jih je mogoče znebiti. Do sebe smo strožji od Boga. Janezovo pismo govori o navadi obsojanja samega sebe, kako nas naša srca obsojajo, in nam zagotavlja, da je Bog večji od naših src in ve vse (1 Jn 3,20). Če sprejmem, da mi je Bog odpustil, bom lahko odpustil tudi tebi. Tako preprosto je to.

KJE MORAM SPREJETI BOŽJE ODPUŠČANJE? ČE ODPUSTIM BLIŽNJEMU, SEM DELEŽEN BOŽJEGA ODPUŠČANJA MENI? ČE MU ZAMERIM, BOG MENI NE MORE ODPUSTITI, KER MU NE DOVOLIM? KATERE SO MOJE NAJVEČJE ZAMERE BLIŽNJIM? KAJ PA SEBI?

ZAPIŠEM SVOJO DEFINICIJO SAMEGA SEBE »KDO SEM« IN JO PREBEREM MOŽEM!

Postni čas bo priložnost za poglobitev in vrnitev v dejstvo, da je Bog dober in vsakega izmed nas brezpogojno ljubi. Če sprejmem, da računa na moje srce in me ceni prav v moji krhkosti, potem rastem v trdnosti in veselju, da sem njegov sodelavec. Povabljen sem, da se v postu vrnem v njegovo odpuščanje sebi in vsem. To je svoboda in vir ustvarjalnosti. Ali hočem? Drugi možje mi pri tem pomagajo, če jim dovolim. S svojo izkušnjo zamere in odpuščanja.

gradivo je pripravil p. Viljem Lovše, DJ

Oznanila 6. nedelje med letom

Jernej Marenk Aktualno, Novice, Oznanila

GODOVI MED TEDNOM:
• ponedeljek: Flavijan, škof
• torek: Konrad, spokornik
• sreda: Jacinta in Frančišek, fatimska pastirčka
• četrtek: Peter Damiani, škof in cerkveni učitelj
• petek: Sedež apostola Petra
• sobota: Polikarp, škof in mučenec
• nedelja: 7. med letom; Matija, apostol

Hvala za darove, ki ste jih v tem tednu namenili za Cerkev.

Jutri, v ponedeljek, 18. 2. 2019, ob 19. uri bo v župnijski dvorani prvo srečanje skupine za moške. Može bo nagovoril jezuit, p. dr. Viljem Lovše.

V torek, 19. februarja, ob 19. uri bo seja Sveta zavoda Marijinega vrtca.

Februarska seja Župnijskega pastoralnega sveta bo v četrtek, 21. februarja, po sveti maši. Člane ŽPS prosimo, da se srečanja zagotovo udeležite.

Srečanje za SLOMŠKOVO BRALNO PRIZNANJE bo v petek, 22. 2. 2019, ob 17.00 v veroučni učilnici.

Poteka vpis predšolskih otrok v vrtce za šolsko leto 2019/20. Vlogo za sprejem otroka v Marijin vrtec dobite v vrtcu ali na spletni strani Marijinega vrtca.

Hvala članom skupine Stara Cesta, ki so očistili in okrasili župnijsko cerkev.

Gost meseca februarja – Ciril Čuš

Marta Jagodic Aktualno, Novice

Gost naše župnije v mesecu februarju je bil gospod Ciril Čuš, župnik v Žetalah. V svojem pričevanju nam je razkril svojo življenjsko usodo, ki ga je skozi Kalvarijo otroštva in mladosti pripeljala na pot duhovništva.

Poudarek njegove življenjske zgodbe je v odpuščanju, ki človeka pripelje do notranje ozdravitve in očiščenja. Odpuščanje je tisto osnovno dejanje človeka in kristjana, ki nas vodi do pravega notranjega veselja in odprtosti za delovanje Duha v naših srcih.

Zato je pomenljivo vprašanje, ki je bilo tudi izpostavljeno in bi si ga morali vedno znova postavljati:

»Ali sem vesel človek?«

 

 

Jože Žagar

Gost meseca – januar

Marta Jagodic Aktualno, Novice
V  prvem mesecu letošnjega leta je bil naš GOST MESECA kapucin, brat Jožko Smukavec. V prijetnem vzdušju je podelil z nami svojo življenjsko pot odraščanja in spreobrnjenja,ter duhovne rasti. Njegov stalni sopotnik je Sveto pismo, ki ga imenuje: Gospodovo ljubezensko pismo.
Začutili smo lahko tudi, kako SVETA, mu je sveta maša. To bi bila lahko iztočnica, za morebitni naslednji obisk. Hvala, dragi brat Jožko, za vse kar si podelil z nami.
Bernarda Močnik

Srečanje kolednikov ljubljanske nadškofije

Marta Jagodic Aktualno, Novice

Ob zaključku Trikraljevske akcije, v kateri požrtvovalni koledniki vsako leto prinašajo veselje v slovenske domove in posledično tudi veselje našim misijonarjem, se koledniki v januarju zberejo po škofijah, kjer se s sveto mašo  zahvalijo Bogu za vse milosti, si podelijo izkušnje in se skupaj poveselijo. Tako smo se v soboto, 12. 1. 2019, zbrali v  Zavodu sv. Stanislava, kjer smo naše druženje začeli s sveto mašo v zavodski kapeli, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval škofijski animator za misijone gospod Slavko Kalan. Po njej nam je spregovorila laična misijonarka Polona Dominik in nam ob fotografijah predstavila delo, ki ga je opravljala pri salezijancih v Etiopiji in Keniji. V Etiopiji je pomagala fantom, ki so bili na ulici,  v Keniji pa je delovala v šoli za ulične otroke, kjer jim nudijo dom, osnovne človeške dobrine (hrano, vodo, posteljo) in izobrazbo (šolske in življenjske spretnosti). Srečanje smo nadaljevali s predstavitvami nekaterih koledniških skupin, po malici pa nas je obiskal čarovnik Roman Frelih in nam popestril popoldan.

Lidija Jagodic

V župniji Cerklje se ustanavlja Skupina za moške

Jernej Marenk Aktualno, Novice, Oznanila

V uvodu nekaj besed o nastanku Odmika za moške in kasneje skupin “Možje sv. Jožefa” v Sloveniji, s čimer sta v letu 2008 začela p. Viljem Lovše in p. Damjan Ristić. Del zapisa, ki je v celoti objavljen na povezavi: Nastanek odmika in skupin :

“S p. Damjanom Ristićem, ki je mož pobud in idej, ustvarjalne domišljije in široko vključujoče misli, sva se odločila, da bova nekaj storila. Vzela sva si dva dni, skupaj brala knjigo o Železnem Janezu in sanjala, kaj bova storila za može. Sestavila sva okvirni načrt in program za odmik za moške. Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dala smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, konec »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško, od Boga dano, moč.”

Konec lanskega leta je prišlo do pobude, da bi skupino za moške organizirali tudi v naši župniji. Prepričani smo, da je tudi v naši župniji dovolj fantov, očetov, mož, sinov … ki bi v tej skupini našli slišnost, navdih, o določeni temi slišali izkušnjo drugih mož in ob tem podelili tudi svojo izkušnjo.

Zato vse, ki vas ta tema vsaj malo zanima, vabimo na uvodno srečanje z nagovorom p. dr. Viljema LOVŠETA pod naslovom MOŠKA MOČ, ki bo v ponedeljek, 18. 2. 2019, ob 19.00, v župnijski dvorani v Cerkljah.

Dan pred tem, v nedeljo, 17. 2. 2019, bo pri obeh nedeljskih mašah g. Branko CVELBAR pričeval o izkušnji moške duhovnosti. G. Branko je član skupine “Možje sv. Jožefa Ljubljana”.

Na spodnjih spletnih povezavah lahko najdete še veliko dodatnih informacij o moški duhovnosti, o ˝odmikih za moške˝ ter ostalih duhovnih vajah:

Dodatne informacije o predavanju in skupini:

Boris Jereb
040 545 765
boris@layoutpcb.si

 

Vpis otrok iz Šenturške Gore v veroučno šolo Župnije Cerklje

Jernej Marenk Aktualno, Novice

Zaradi pomanjkanja duhovnikov in razdrobljenosti župnij se v ljubljanski nadškofiji začenja projekt združevanja župnij.

Pri združevanju župnij ne gre za udobnost v Cerkvi. Gre za razbremenitev duhovnikov in nujo, da bi verne laike predramili za odgovornosti, ki jih lahko v župniji opravite sami.

V procesu združevanja se bo Župniji Cerklje pridružila Župnija Šenturška Gora. Prvi korak združevanja župnij je vpis otrok iz Šenturške Gore v veroučno šolo Župnije Cerklje. Otroci, ki se pripravljajo na prejem svete birme, bodo z veroučno katehezo nadaljevali v župnišču na Šenturški Gori.

Da bo vpis potekal brez zapletov, prosim starše otrok iz Šenturške Gore, da do 20. januarja svoje otroke vpišete v veroučno šolo v Cerklje. S seboj prinesite izpolnjeno in podpisano prijavnico in spričevalo.

Prijavnica za prvi razred veroučne šole: Vpis-v-veroučno-šolo, 1. razred

Prijavnica za 2. do 9. razred veroučne šole: Vpis-v-veroučno-šolo, 2.-9. razred

Urnik verouka v Cerkljah (izberete skupino, ki vam ustreza): Urnik verouka

 

Za dodatne informacije sem vam na voljo:

  • mobilni telefon: 041 650 620
  • e-naslov: jernej.marenk@rkc.si

 

Vpis k verouku je mogoč v času uradnih ur ali po dogovoru:

  • PONEDELJEK, 15.00–17.00,
  •  TOREK, 9.00–11.00,
  • ČETRTEK, 9.00–11.00,
  • PETEK, takoj po sveti maši.

 

Jernej Marenk, župnik

Jaslice 2018

Marta Jagodic Aktualno, Novice

Mladi so letos začeli s pripravimi za postavitev jaslic v naši župnijski cerkvi z vso resnostjo in zagnanostjo. Jaslice so postavljalali na 4. adventno nedeljo. Priprave in postavitev jaslic jim je bilo v veliko veselje in užitek, saj je bilo dobro vzdušje in polno smeha.

Božična osemdnevnica 2018

Marta Jagodic Aktualno, Novice

Letošnjo božično osemdnevnico je spremljajo razmišljanje, pogledi in vidiki Betlehemske okolice. Kako je Krčmar našel rešitev in podporo za nosečo Marijo, kako so Trije modri našli pot do jaslic. Vse dni smo med procesijo kipcev Marije in Jožefa ter otrok peli “Poslušajte vsi ljudje…” in ob tem poskušali ozavestit, da Marija in Jožef trkata tudi na naša vrata, naša srca… Bosta našla prostor in toplino, ki jo iščeta?

Na 4. adventno nedeljo so nas še na poseben način prišli spodbudit k sprejemu Betlehemske luči skavtje, ko so prinesli Plamen Miru, ter naša Crkljanska mladina, ki je pripravila sodelovanje z uvodi ter petjem.

Procesija s kipom Marije in Jožefa

Miklavževanje 2018

Marta Jagodic Aktualno, Novice

V nedeljo 9. 12. 2018, nas je v cerkljanski cerkvi obiskal miklavz. Kot se zanj spodobi je prišel z vsem svojim spremstvom, angeli in parkleljni. Preden je prisel smo ga v župnijski cerkvi pričakali, z igrico za najmlajše in tudi tiste malo starejše. V igrici smo letos videli prizor iz nebes, in sicer nebeško zmešnjavo pred odhodom svetega Miklavža na zemljo.

Angeli, na čelu katerih je angel Serafinček, so zaradi svoje razigranosti in veselja povsem pozabili na Miklavžev god. Zato so na povelje Serafinčka pohiteli in tokrat pravočasno uspeli vse pripraviti. Kerubinček je pobral vso pošto, Kodrolašček je vse pridne otroke zapisal v Miklavževo zlato knjigo, Celestinček pa jima je pri tem pomagal. Kot glavni nebeški ključar, je sveti Peter med tem skrbno čuval nebeške duri, vendar je, ker je že nekoliko starejši zadremal na svojem zlatem naslonjaču. Ves čas pa mojster Krispin, čevljar, s pomočjo pomočnika paglavčka pridno izdeluje čeveljčke za pridne otroke. Ker pa mu angelci nagajajo se razjezi in s tem zbudi sv. Petra. Prav takrat pa na nebeške duri potrka rogatec, ki pravi da je Luciferjev bratec. Petru prinese črne bukve v katere je zapisal vse poredneže, razgrajače, pretepače in vse ki se nič ne učijo, ter pravi da dobijo zgolj korobač ali leskovko. Peter pa je čisto pozabil na Miklavžev god, ter hitro poklice angelčke, da bi jim povedal. Vendar pa so angelčki že vse pripravili, ter tako presenetili sv. Petra.

Nato Peter predlaga da bi sli Miklavžu napraviti podoknico. Z angeli se odpravijo do Miklavževega okna, kjer jih leta pozdravi ter opomni da morajo pohiteti, Petru pa naroči naj popazi na nebeške duri, medtem ko jih ne bo.
Miklavž je nato tudi zares prišel in obdaroval vse otroke ki še ne hodijo v šolo.
Dominik Jelenc