Cerkev svetega Martina v Šmartnem Robert Vurušič

Na antičnih ruševinah in iz njih so verjetno v devetem stoletju zgradili cerkev svetega Martina, prvo cerkveno središče na Cerkljanskem po t. i. preseljevanju narodov. Kakšni dve stoletji so naši predniki v njej spoznavali in častili Kristusa, ob njej pa pokopavali svoje rajne, preden so cerkveno središče preselili v sedanje Cerklje. Prvič se cerkev posredno preko imena vasi Sand Marttein omenja 1387. Če verjamemo sicer negotovemu izročilu, je velika kamnita posoda v zvoniku srednjeveški krstni kamen, po starosti naslednja ostalina pa je šele v mežnariji vzidan trikoten fragment glavnega portala stare cerkve z  vegetabilno ornamentiko s konca sedemnajstega stoletja.

Sedanja cerkev je bila postavljena v 30. letih 18. stol., blagoslovil pa jo je 1742 kamniški župnik Maksimilijan Rasp. V smeri S-J se zvrstijo zvonik, pravokotna ladja in kvadraten prezbiterij s posekanimi vogali, vzhodno se nanj prislanja še zakristija. Zvonik ima posekane vogale, pilastrsko členitev ostenja, kamnite okvire lin, pod slednjimi krepak venčni zidec, nad njimi pa številčnice ur in ozko korenasto streho. Glavni dostop v cerkev je skozi zvonikovo pritličje, ob straneh pa vodita ob kor še dva stranska vhoda. Ladja ima pilastrsko členitev notranjščine z venčnim zidcem, ki je prekinjen le nad nišama ob straneh, v katerih sta sliki Marijinega oznanjenja in sv. Jožefa. Čeznjo je poveznjen banjast svod s po tremi obočnimi kapami na vsaki strani nad polkrožnimi okni. Sedanji glavni oltar je 1852 izdelal zaloški podobar Aleš Janežič, s starega pa  ohranil sliko sv. Martina, švabskega slikarja Josepha Pintzerja iz 1738, in verjetno del kiparskega okrasja. Kiparsko opremo stranskih oltarjev sv. Jurija in sv. Hieronima je izdelal kranjski kipar Valentin Vrbnik, pozlatil in polihromiral pa ju je 1769 Komendčan Peter Janežič, prednik zaloške podobarske rodbine. Slavoločno steno krasi freska škofa sv. Martina, ki obdaruje berača, avtor pa je Spodnjebrničan Janez Mežan. Cerkev je imela konec 18. in v začetku 19. stol. svojega duhovnika. Pod šmarški zvon poleg domače vasi sodita tudi vasi Glinje in Poženik.

V starodavnem obredu ključar pred mašo, v zameno za dar, večkrat letno oddaja lesene figurice živine, kmetje pa jih nesejo okrog oltarja in položijo nanj, kot priprošnjo sv. Martinu, ter kleče poprosijo za varstvo svoje živine. Sv. Martin, asketski škof iz 4. stol, goduje 11. novembra, upodablja pa se ga kot konjenika, beraču poklanjajočega polovico svojega plašča, ali kot škofa z gosjo.