Štorklje so se na materinski dan vrnile na dimnik župnišča
V Sloveniji vsako leto gnezdi več kot dvesto parov belih štorkelj, največ v severovzhodnem delu države. Bela štorklja v mnogih okoljih, tudi Sloveniji, predstavlja znanilca sreče v kraju, kjer gnezdi, še posebej hiši gnezdenja prinaša blaginjo. Skoraj izključno gnezdijo v urbanem okolju na strešnih slemenih, dimnikih ter na električnih in gnezdilnih drogovih.
Na materinski dan, 25. marca, se je v Cerklje na Gorenjskem vrnil par štorkelj. Letošnji močan veter na Gorenjskem je na začetku meseca februarja njihovo gnezdo na dimniku župnišča v Cerkljah močno poškodoval. Cerkljanska družina štorkelj je lani poleti vzbudila precej pozornosti, ko se je samica poškodovala, samec pa sam ni mogel skrbeti za štiri odraščajoče potomce. Člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije so tako štorklje odpeljali v zavetišče na Muti, kjer so pod nadzorom dr. Zlatka Goloba poskrbeli za poškodovano mamo in tudi vse štiri mladiče. Sredi lanskega avgusta so na travniku v bližini Cerkelj štorklje pripeljali z Mute in jih izpustili, kmalu pa se jim je pridružil tudi oče štrk, ki je v tem času ostal v Cerkljah.
Na daljšo pot se samica ni podala morda prav zaradi poškodbe, zaradi katere se ni počutila dovolj dobro, menijo opazovalci, zimo je preživela v Sloveniji, na območju Kozjanskega parka, ostale štorklje pa so se pred zimo umaknile v tople kraje. Vse štiri štorklje je pred izpustitvijo nazaj v naravo obročkal zunanji sodelavec Slovenskega centra za obročkanje ptičev Dušan Dimnik. »Za nas, ki ptice obročkamo, je velik uspeh, če vemo, kje je ptica in kako se giblje«. Enega od štirih mladičev cerkljanskih štorkelj so v začetku januarju opazili nedaleč od Madrida v Španiji. Štorkljin mladič je do Španije preletel dobrih 1600 kilometrov, njegova končna postaja je bila Afrika.
Mlade štorklje lahko na jugu ostanejo tudi dve ali tri leta, v nasprotju z odraslimi, ki se spomladi vsako leto vračajo v domače gnezdo, kjer vzredijo nov zarod mladičev.
Iskrena hvala g. Janezu Kuharju iz Cerkelj, ki je prijazno dovolil objavo besedila in fotografij na župnijski spletni strani