Na obstoj neke starejše predhodnice sedanje cerkve, kljub odsotnosti pisnih in materialnih virov, lahko računamo zaradi lege na rimskodobnem arheološkem najdišču in zaradi astronomske usmeritve osi stavbe proti zahodišču sonca na god zavetnika. Najstarejši del sedanje cerkve je spodnji del obodnega zidovja prezbiterija, ki s triosminskim zaključkom, talnim zidcem in bogato profiliranimi a žal zazidanimi kamnitimi okenskimi okviri ter portalom priča za poznogotski čas svojega nastanka. Drugi po starosti je zvonik, ki je bil zgrajen v času že odmirajoče gotske stavbarske tradicije, nanjo pa kažejo trije kamniti venci iz peščenjaka, talni zidec in strelna lina, ki pa v tistem času ni imela uporabne vrednosti, ampak je bila le znamenje trdnosti in varnosti stavbe. Prvo letnico v zgodovini cerkve 1649 nam ponuja v vzhodno steno vzidan kamnit kapitel, ki najbrž izpričuje nadzidavo in novo obokanje prezbiterija, saj je bil tri leta kasneje posvečen. Nova ladja med starejšima prezbiterijem in zvonikom je bila postavljena 1698. Tedaj je bil verjetno za eno etažo nadzidan zvonik ter prizidani zakristiji, od katerih je ohranjena le južna z umivalnikom iz zelenega kamna iz istega časa. Ladja je lepo oblikovana osemstrana arhitektura s pilastrsko členitvijo ostenja, venčnim zidcem in nizko kupolo. Proti zvoniku jo dopolnjuje kor, ob straneh pa plitvi niši za stranska oltarja. Ta sta skromna izdelka iz 1835. Levi je posvečen sveti Uršuli, desni pa sveti Družini. Veliki oltar je delo Jurija Tavčarja iz 1881, le sveti Rok v atiki je starejši. V prezbiteriju je tudi daritveni oltar. Križev pot Antona Jebačina je iz 1919, naslednjega leta pa je zvonik dobil tri nove bronaste goste, ki so nadomestili med vojno odvzeto zvonilo. Na zunanjščini je vzidana vrsta spominskih plošč in nagrobnikov. Od 1855 cerkev obdaja pokopališče, ki so ga napravili, ker so bile ob tedanjem izbruhu kolere Lahovče močno prizadete, da se bolezen ne bi širila. Cerkev ima od 1760, s krajšimi presledki, svojega duhovnika, ki stanuje v t. i. farovžu južno od nje. V Lahovčah je bil nekdaj močno čaščen sveti Rok, zavetnik proti kugi. Višek romanj k njegovi milostni podobi je bil v sedemnajstem stoletju, ko je veljal kar za sozavetnika cerkve.
Sveti Florjan je bil leta 304 kot rimski vojak v Noriku zaradi zvestobe Kristusu mučen in ubit z utopitvijo. Upodablja se ga kot vojaka, z golido gasečega požar in z zastavo s križem v roki, ob njem pa je mlinski kamen. Goduje 4. maja in je zavetnik proti požaru in povodnji ter gasilcev.
