Tema meseca Robert Vurušič

JANEZ KRSTNIK – PRVA IN NUJNA SVOBODA

Cenjeni možakar, na koncu sestavka je predlog za postno vajo ob Janezu Krstniku. Vabim te, da besedilo večkrat prebereš in ob njem premišljuješ s pomočjo treh vprašanj:

  1. KATERE ZNAČILNOSTI KRSTNIKA SO MI VŠEČ V TEM POSTNEM ČASU IN ZAKAJ?
  2. KOMU JAZ PRIČUJEM O LUČI, ČE SE ZAVEDAM, DA SAM NISEM LUČ?
  3. KAKO SI MOŽJE LAHKO PRI TEM POMAGAMO?

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči (Jn 1,6-8).

Glas kliče: V puščavi pripravite pot GOSPODU, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža, kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina. Razodelo se bo GOSPODOVO veličastvo in videlo ga bo hkrati vse meso, kajti GOSPODOVA usta so govorila (Iz 40,3-5).

Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom. “Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju” (Mt 3,4.11).

Mož je kompleksen, zato so za njegovo predstavitev potrebni trije svetopisemski odlomki. Priljubljen svetnik, a tako kot številni drugi, preveč pocerkvenjen, ki s tem izgubi večino svoje moči in sporočilnosti. Zdi se mi, da mu danes ne bi dovolili vstopiti v nobeno krščansko svetišče, ki nekaj da nase (tudi v tiste cerkve ne, ki se imenujejo po njem in imajo njegove pozlačene kipe). Zagotovo ga ne bi sprejeli v nobeno semenišče za bogoslovce niti v kateri koli laiški pastoralni program (ni obvladal družbenih veščin in je resno kršil pravila oblačenja). Po današnjem rimskem procesu za razglasitev svetnikov zagotovo ne bi bil razglašen za svetnika (preveč je kritičen do cerkvene hierarhije, templja in nam krade posel). In vendar Jezus o njem pravi: »Resnično resnično vam povem, med rojenimi iz žene, ni večjega od Janeza Krstnika (Mt 11,11). Močna pohvala. Zakaj si jo zasluži?

Začnimo s svetopisemskimi besedili. Prvo je iz prologa v Janezov evangelij, kjer jasno pove, da Janez ni bil luč, ampak naj bi pričeval o luči. Zelo naravnost in neposredno. Janez Krstnik sploh ni bil luč, še posebej v odnosu do milosti, svobode, širine in globine, ki jim bomo kmalu priča pri Jezusu. On je Jezusov bratranec s podeželja, ki je žogo zagnal in se potem dokaj hitro umaknil. Za to mu je Jezus zelo hvaležen. Jezusova pohvala Janeza je iskrena, ker je Janez opravil svojo nalogo povezovanja starega z novim. To je velika naloga. Ko pa je bila povezava vzpostavljena in kažipot  postavljen, je Janez upravičeno zapustil prizorišče. Kot vemo je to storil na zelo “ljubek” način. Pri tem so mu rahlo pomagali Herod, priležnica Salome, njena hči, meč in pladenj.

Drugi odlomek je iz uvodnega klica drugega Izaije, ki ga navajajo vsi trije sinoptiki (Mt, Mr, Lk), a le delno in celo nepravilno. Dobro se je vrniti k viru, ki je evangeliste prvi navdihoval, ter jih napeljal, da so v Janezu Krstniku videli dopolnitev povedanega. Odlomek izpostavi Izaijevo lastno poklicanost: on je tisti, ki bo Boga naredil za lažje dostopnega vsem ljudstvom, posebej pa še izgnancem v Babilonu, ko se vračajo domov. Podobe so nepozabne in dramatične. Gore so podoba za aroganco mogočnežev (glej Iz 2,14); doline so vsa prekletstva, ki so jih izumili duhovniki v imenu pravil čistosti in kulta. Ne smemo zlahka mimo besed »vsi« in »vsak«. Drugi Izaija jasno izpostavlja nov Božji klic vsem (ne le Judom). Očiščen in ponižan je bil med svojim bivanjem v izgnanstvu. Predstavi nam drugi izhod (exodus) iz vedno nove sužnosti v katero vsi zapadamo. Izaijeva naloga je, da ta izhod odpre in pospeši. Genijalna je podoba Janeza Krstnika kot graditelja avtoceste. Tako ga vidijo evangelisti. Zdi se, da je v danih zgodovinskih okoliščinah opravil prav to vlogo. Lahko da je bil moralističen in grob, toda izpostavil je resnično družbeno krivico in zlo. Ni se ukvarjal zgolj s kršitvami proti pravilom čistosti in kulta (Lk 2,10-14).

Janez Krstnik, tudi če je morda bil član skupnosti esenov ob Mrtvem morju, predstavlja jasen odmik od tempeljsko nadzorovane religije. Proti vsem pravilom čistosti kulta in žrtvovanj živali, se je kot izobčenec temu uprl ter se napotil dol k reki oznanjujoč odpuščanje grehov za vse. Duhovniško kasto je imenoval gadja zalega. Prav nič primerno za ekumenski dialog. Ni čudno, da so jerzuzalemski velikaši takoj poslali k njemu delegacijo, da preveri njegova poverila in pravovernost (glej Jn 1,19-25). Janez je bil tako priljubljen, da se mu niso upali nasprotovati, kar veliko pove o njihovi skrbi za pravovernost (Jn 3,22-27). Težava je v tem, da je bil Janez sin duhovniške družine Zaharije in Elizabete (Lk 1,5). Njun sin očitno ni živel na isti način kot starša. Samo upamo lahko, da Janezov oče ni živel tako dolgo, da bi se moral med igranjem “golfa” soočati z očitki duhovniške kaste. Njegov sin je bil pohujšanje in razočaranje, povrh vsega pa je bil oblečen še v kameljo dlako. Da o njegovi čudni “vegetarijanski” prehrani sploh ne govorimo.

Tako pridemo do tretjega odlomka, ki na široko opisuje kako Janez Krstnik ne predstavlja običajnega cerkvenega posla. V judovski postavi je jasno določeno na kakšen način se mora odpuščati grehe. Pismouki so tisti, ki to odpuščanje delijo z uradno spovedno prakso: priznanje greha, trdni sklep o poboljšanju in primerna pokora – žrtvovanje živali ali desetina. Kako si ta duhovniški sin upa Božje odpuščanje deliti na široko in vsem kakor da je odpuščanje rečna voda! Ne pozabimo, da je Janez vedno govoril, da deli odpuščanje grehov (Mr 1,5; Mt 3,6; Lk 3,3). Za kristjane je pravi šok, da se je tudi Jezus podvrgel tej Janezovi praksi in se mu dal krstiti. Zaradi tega trdim, da je Janez kompleksen in strah vzbujajoč lik. Ni čudno, da smo ga v cerkvi morali »udomčiti« (pocerkveniti). Njegova obleka, kraj prebivanja in prehrana izven judovskih predpisov in navad, jasno pokažejo, da ta mož ni človek za družbo. A prav takšnega smo naredili iz njega – vodil naj bi lepe krstne obrede, ljudje pa naj bi pristopali v belih oblekcah. Skozi čas smo začeli govoriti, da je njegova vloga ta, da kaže in dokazuje, da je naš Bog najboljši. Pozabili smo, da Janez radikalno kritizira židovsko religijo, moralo in tudi sam način duhovništva.

Vendar je bil Janez samo prerok prve polovice življenja. Bil je svoboden in strasten. Postavljal je jasne meje, ki so potrebne, če hočemo karkoli začeti. Zato Jezus potem, ko ga pohvali, takoj doda, da je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od Janeza Krstnika (Mt 11,11). Janez Krstnik je divji moški, ki očisti umazana tla, potem pa nima več kaj početi. Za njim je potreben moški druge polovice življenja: Jezus. On ve, kako se iz semen, ki so bila očiščena plev, napravi hrana. On ve, kako se ljudi ozdravlja in uči uporabljat “plavutke”, za kar Janez ni imel nikakršnega potrpljenja (Mt 3,12). Janez Krstnik mi je všeč. Razlog zakaj ga imamo kristjani še vedno za tabu (totem) pa je morda ta, da smo, splošno gledano, še vedno religija Janeza Krstnika (prve polovice življenja: Bog kot sredstvo za red, strukturo, gotovost, varnost, zagotovljenost), nismo pa še prešli iz religije gotovosti v vero v Jezusa Kristusa. Janez je bil popolnoma iskren, ko je Jezusu odvrnil, da bi moral on krstiti njega, ne pa obratno (Jn 3,13). Njegov obred je bil samo vodni, Jezus pa je uresničil in omogoča resnično preobrazbo ljudi z Duhom in ognjem (Mt 3,11). Krščanska zgodovina potrjuje, da smo porabili ogromno časa za prepire o tem kdaj, kdo, kako, kje in za koga naj bi opravljali vodne rituale. Prepirali smo se o tem, kdaj je krst veljaven, neveljaven, legitimen ali nelegitimen. Prepirali smo se o tem katera krščanska denominacija ima pravi krst ipd ipd. Še danes smo večino časa zgolj obredarska in moralistična religija na stopnji Janeza Krstnika. Janez sam pa je dejal: “Jaz nisem tisti! Nisem Kristus, nisem Elija, nisem prerok” (Jn 1,21-23). Imel se je le za glas vpijočega v puščavi, za tistega, ki vpije vetru ali govori vratom. Janez gre v divjino izven mest in templja. Tam vpije. Zaradi tega ga v središču mesta ne morejo/mo slišati.

Janez ni izreden možak zaradi svojega nauka, ki je ozek, pravičniški in moralističen. Nikogar ni ozdravil ali  spravil z Bogom. To kar ga dela velikega ni njegov način. Nepotrebno grob je in uživa v nasprotovanju. Prijajo mu tudi aplavzi. To kar Janeza dela »največjega« je skromno in realistično zavedanje svojega resničnega mesta v veliki drami odrešenja, čeprav bi zaradi svoje privlačnosti za velike množice zlahka ustanovil svojo lastno veliko cerkev na jugu Jeruzalema. Takšni moški kot je Janez so redki. Pričujejo o resnici, kažejo onkraj sebe in se umaknejo, da lahko resnična luč zasveti. Janez je prva in nujna svoboda od samega sebe, ki omogoča svobodno zasijati Večjemu Sporočilu evangelija.

Prav to je imel Jezus rad pri svojem bratrancu Janezu. Prav zaradi tega bi ga naj tudi mi imeli radi. Odličen je v svoji službi in dokler je treba, aboslutno potreben. Toda mi nismo Krstniki, upajmo, da smo kristjani.

Prostovoljna postna vaja: izbral bom eno od svojih škodljivh notranjih drž, dejanj, skritih stvari, ki jih ne morem povedati sozakoncu, prijatelju, drugemu in se vadil v odpovedi ali spremembi razmišljanja, govorjenja, vedenja. Izberem si samo eno.

Vsak dan se bom večkrat zahvaljeval Bogu, ker me osvobaja moje teme. Zahvaljeval se mu bom, da sem njegov in da name računa skupaj z vsemi drugimi, sredi vsakršnih okoliščin, občutij in težav. Hvala, ker me brezpogojno ljubiš in podarjaš, meni in vsem.

Priponka PDF – 2_Tema meseca
Priponka DOC – 2_Tema meseca