Oznanila 6. velikonočne nedelje; 22. maj 2022

Jernej Marenk Aktualno, Novice, Oznanila

GODOVI MED TEDNOM:
• ponedeljek: Renata, spokornica
• torek: Marija, Pomočnica kristjanov
• sreda: Gregor VII., papež
• četrtek: GOSPODOV VNEBOHOD; Filip Neri, duhovnik
• petek: bl. Alojzij Grozde
• sobota: Anton Julijan, mučenec
• nedelja: 7. VELIKONOČNA; Maksim Emonski, škof

BOG VAM POVRNI darove, ki ste jih namenili za Cerkev.

MAJA SE ZBIRAMO K ŠMARNICAM. V Cerkljah vsak dan od ponedeljka do sobote ob 19.00.

PONOVNO VAS VABIMO K MOLITVI PREKO PROGRAMA ZOOM. Molitev poteka ob ponedeljkih ob 20. uri. Do molitve pristopite s klikom na povezavo, ki jo najdete na župnijski internetni strani. Skupaj prosimo blagoslova za osebne in skupne namene.

PRAZNIK VNEBOHODA praznujemo 40 dni po veliki noči. Svete maše na praznik bodo ob 9.00 in 19.00. Verouk na vnebohod poteka po običajnem urniku.

SLOVESNOST PRVEGA SVETEGA OBHAJILA bomo obhajali v soboto, 28. maja, ob 10.00. V cerkvi bodo klopi rezervirane za slavljence in njihove najožje družinske člane.

RADIO OGNJIŠČE vabi mlade po letih in po srcu na festival sodobne krščanske glasbe Ritem srca, ki bo 24. maja od 17.30 naprej. Glavni dogodek se začne ob 19.30. Slišali bomo 8 novih pesmi in kopico že znanih. V predprodaji so vstopnice na Eventimu po 8 €. Na dan festivala bodo po 10 €. Otroci do vključno 7. leta imajo prost vstop.

ZAKONCI, KI SE BOSTE UDELEŽILI PRAZNOVANJA ZAKONSKIH JUBILANTOV, čim prej oddajte prijavnico v pripravljen nabiralnik. Praznovanje Župnijski pastoralni svet pripravlja v soboto, 18. junija, ob 10. uri.

TRADICIONALNI DOBRODELNI KONCERT – PODARIM TI PESEM – se letos vrača na koncertni oder. Učenci se nam bodo s svojimi glasbenimi, plesnimi in govornimi točkami predstavili v torek in sredo, 24. in 25. maja, obakrat ob 19.00, v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika. Toplo vabljeni vsi, ki vam je pri srcu dobra glasba, iskrivi mladi talenti in darovanje za dober namen. Sedež v dvorani si lahko zagotovite po telefonu v tajništvu šole. Podprimo trud učencev in organizatorjev s svojo prisotnostjo na koncertu, darujmo po svojih močeh in si podarimo po dolgem času spet en lep glasbeni večer v živo.

HVALA ČLANOM Prve skupine Dvorje, ki so očistili cerkev. Na vrsti je Druga skupina Dvorje.

ODDANA MAŠA: +++ starši in Štefan Čimžar

Sporočilo svetega očeta za post 2022 – I. in II. del

Jernej Marenk Aktualno, Oznanila

»Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a). 

Slovenski škofje so na 128. redni seji SŠK, ki je bila 3. januarja 2022 v Murski Soboti sklenili, da se bo dve nedelji pred postnim časom v slovenskih cerkvah bralo pismo papeža Frančiška.

I. del
7. NEDELJA MED LETOM, 20. FEBRUARJA 2022

Dragi bratje in sestre,

post je ugoden čas za osebno in skupnostno spreobrnjenje, ki nas vodi do velike noči umrlega in vstalega Jezusa Kristusa. Za postno pot 2022 bo dobro, če bomo premišljevali ob spodbudi sv. Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se delati dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo (kairós), delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a).

1. SETEV IN ŽETEV

V tem odlomku apostol opozori na Jezusu tako ljubo podobo o setvi in žetvi (prim. Mt 13). Sv. Pavel nam govori o chairósu; ugodnem času za sejanje dobrega zaradi žetve. Kaj je za nas ta ugodni čas? Vsekakor je to post, vendar je to tudi vse zemeljsko bivanje, katerega podoba je na nek način post.[1] V našem življenju prevečkrat prevladujejo pohlep in oholost, želja po imetju, kopičenju in trošenju, kakor kaže neumnež v evangeljski priliki, ki je mislil, da je njegovo življenje varno in srečno zaradi velike žetve, ki jo je spravil v svoje žitnice (prim. Lk 12,16-21). Post nas vabi k spreobrnjenju, k spremembi miselnosti, da bi življenje svoje resnice in lepote ne imelo toliko v imetju kot v dajanju, ne toliko v kopičenju kot v sejanju dobrega in v medsebojni podelitvi.

Prvi poljedelec je Bog sam, ki velikodušno »še naprej seje med človeštvom semena dobrega« (okrožnica Vsi smo bratje, 54). V postu smo poklicani, da odgovorimo na Božji dar, tako da sprejmemo njegovo Besedo, ki je »živa in dejavna« (Heb 4,12). Vztrajno poslušanje Božje besede dozori pripravljeno poslušnost njegovemu delovanju (prim. Jak 1,21), ki daje rodovitnost našemu življenju. Če nas že to razveseli, koliko večji je šele klic, naj bomo »Božji sodelavci« (1 Kor 3,9), ko dobro izrabimo sedanji čas (prim. Ef 5,16) in tudi mi sejemo z dobrimi deli. Klica k sejanju dobrega ne smemo gledati kot breme, ampak kot milost, s katero nas Stvarnik hoče dejavno združiti s svojo rodovitno velikodušnostjo.

In žetev? Mar ni vsa setev zaradi letine? Vsekakor. Tesno povezavo med setvijo in žetvijo potrjuje že sam sv. Pavel, ki pravi: »Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Za kakšno letino pa gre? Prvi sad posejanega dobrega imamo sami v sebi in v naših vsakdanjih odnosih, tudi v najmanjših dejanjih dobrote. V Bogu ni izgubljeno nobeno, še tako majhno dejanje ljubezni in noben »velikodušen trud« (prim. apostolska spodbuda Veselje evangelija, 279). Kot se drevo pozna po sadovih (prim. Mt 7,16.20), tako je življenje, ki je polno dobrih del, svetlo (prim. Mt 5,14-16) in prinaša Kristusov vonj v svet (prim. 2 Kor 2,15). Služenje Bogu, ki je osvobojeno greha, zori sadove posvečenja za zveličanje vseh (prim. Rim 6,22).

V resnici nam je dano videti samo majhen del sadu tega, kar sejemo, saj po evangeljskem pregovoru »eden seje, drugi žanje« (Jn 4,37). Ravno s sejanjem v dobro drugih sodelujemo pri Božji velikodušnosti: »Zelo plemenito je, če nam uspe sprožiti procese, katerih sadove bodo pobirali drugi, v upanju na skrito moč dobrega, ki se seje« (okrožnica Vsi smo bratje, 196). Sejanje dobrega za druge nas osvobaja ozke logike osebne koristi ter daje našim dejanjem navdahnjenost zastonjskosti ter nas vključuje v čudovito obzorje dobrohotnih Božjih načrtov.

Božja beseda še bolj razširi in dvigne naš pogled: oznanja nam, da je najbolj resnična žetev eshatološka žetev, žetev poslednjega dne, dne brez sončnega zahoda. Dopolnjeni sad našega življenja in naših dejanj je »sad za večno življenje« (Jn 4,36), ki bo naš »zaklad v nebesih« (Lk 12,33; 18,22). Sam Jezus uporablja podobo semena, ki umre v zemlji in obrodi sad, da izrazi skrivnost svoje smrti in vstajenja (prim. Jn 12,24); sv. Pavel pa jo ponovi, da spregovori o vstajenju našega telesa: »Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo« (1 Kor 15,42-44). To upanje je velika luč, ki jo vstali Kristus prinaša na svet: »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1 Kor 15,19-20), da bi bili tisti, ki so z njim globoko združeni v ljubezni »v podobnosti njegove smrti« (Rim 6,5), z njim združeni tudi v njegovem vstajenju za večno življenje (prim. Jn 5,29): »Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,43).

II. del
8. NEDELJA MED LETOM, 27. FEBRUARJA 2022

2. »NE NAVELIČAJMO SE, KO DELAMO DOBRO«

Kristusovo vstajenje oživlja zemeljske upe z »velikim upanjem« na večno življenje in vnaša seme odrešenja že v sedanji čas (prim. Benedikt XVI., okrožnica Rešeni v upanju, 3; 7). Ob bridkem razočaranju zaradi tolikih porušenih sanj, ob zaskrbljenosti zaradi izzivov, ki grozijo, ob malodušju zaradi revščine naših sredstev smo v skušnjavi, da bi se zaprli v svoj individualistični egoizem in se zatekli v brezbrižnost do trpljenja drugih. Dejansko so tudi najboljši viri omejeni: »Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo« (Iz 40,30). Toda Bog »Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. […] tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,29.31). Postni čas nas kliče, naj svojo vero in upanje položimo v Gospoda (prim. 1 Pt 1,21), saj lahko samo s pogledom, uprtim v vstalega Jezusa Kristusa (prim. Heb 12,2) mogli sprejeti apostolovo spodbudo: »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro« (Gal 6,9).

Ne naveličajmo se moliti. Jezus je učil, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Moliti moramo, ker potrebujemo Boga. Nevarna utvara je, da zadoščamo sami sebi. Če smo v pandemiji neposredno spoznali svojo osebno in družbeno krhkost, naj nam ta post omogoči, da bomo doživeli tolažbo vere v Boga, brez katere ne moremo imeti trdnosti (prim. Iz 7,9). Nihče se ne reši sam, ker smo vsi v istem čolnu sredi viharjev zgodovine;[1] predvsem pa se nihče ne reši brez Boga, saj samo velikonočna skrivnost Jezusa Kristusa daje zmago nad temnimi vodami smrti. Vera nas ne oprosti življenjskih stisk, nam pa omogoči, da gremo preko njih združeni z Bogom v Kristusu v velikem upanju, ki ne razočara in katerega poroštvo je ljubezen, ki jo je Bog izlil v naša srca po Svetem Duhu (prim. Rim 5,1-5).

Ne naveličajmo se ruvati zla iz svojega življenja. Telesni post, h kateremu nas kliče post, naj okrepi našega duha za boj proti grehu. Ne naveličajmo se prositi za odpuščanje v zakramentu pokore in sprave, saj vemo, da se Bog nikoli ne naveliča odpuščati.[2] Ne naveličajmo se boriti proti poželenju, proti tisti slabosti, ki sili k sebičnosti in k vsakemu zlu, in je v teku stoletij našla različne poti, po katerih je človeka pahnila v greh (prim. Vsi smo bratje, 166). Ena od teh poti je nevarnost zasvojenosti od digitalnih medijev, ki osiromaši človeške odnose. Post je ugoden čas, da se upremo tem pastem in namesto tega gojimo celovitejšo človeško komunikacijo (prim. prav tam, 43), ki jo sestavljajo »resnična srečanja« (prav tam, 50), iz oči v oči.

Ne naveličajmo se delati dobro v dejavni ljubezni do bližnjega. V tem postu delimo miloščino z veseljem (prim. 2 Kor 9,7). Bog, »ki sejalcu priskrbi seme in kruh za živež« (2 Kor 9,10), poskrbi za vsakega izmed nas ne le, da bi imeli hrano, ampak tudi da bi mogli biti velikodušni v dobrih delih do drugih. Če je res, da je vse naše življenje čas za sejanje dobrega, na poseben način izkoristimo ta postni čas, da bomo poskrbeli za tiste, ki so nam blizu, da se približamo tistim bratom in sestram, ki so ranjeni na poti življenja (Prim. Lk 25-37). Post je ugoden čas za iskanje in ne za izogibanje tistim, ki potrebujejo pomoč; da pokličemo in ne da se ne menimo za tiste, ki si želijo lepo besedo in da jih nekdo posluša; da obiskujemo in ne da zapuščamo tiste, ki trpi v osamljenosti. Uresničujmo poziv k delanju dobrega vsem, vzemimo si čas za ljubezen do najmanjših in nezaščitenih, do zapuščenih in prezrtih, do diskriminiranih in odrinjenih (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 193).

3. »ČE SE NE UTRTUDIMO, BOMO OB SVOJEM ČASU ŽELI«

Post nas spominja, da »blaginje, pa tudi ljubezni, pravičnosti in vzajemnosti ne dosežemo enkrat za vselej; zanje se moramo boriti iz dneva v dan« (prav tam, 11). Prosimo torej Boga za potrpežljivo stanovitnost poljedelca (prim. Jak 5,7), da se ne bomo utrudili pri delanju dobrega, korak za korakom. Kdor pade, naj stegne roko k Očetu, ki nas vedno dvigne. Kdor je izgubljen, prevaran od zapeljevanja hudobca, naj ne odlaša z vrnitvijo k Njemu, »ki je velik v odpuščanju« (Iz 55,7). V tem času spreobrnjenja, v katerem najdemo oporo v Božji milosti in v občestvu Cerkve, se ne naveličajmo sejati dobro. Post pripravlja tla, molitev namaka, ljubezen daje rodovitnost. V veri imamo zagotovilo, da »če se ne utrdimo, bomo ob svojem času želi« in da bomo z darom vztrajnosti dosegli obljubljene darove (prim. Heb 10,36) za odrešenje sebe in drugih (prim. 1 Tim 4,16). Ko živimo bratsko ljubezen do vseh, smo združeni s Kristusom, ki je dal svoje življenje za nas (prim. 2 Kor 5,14-15), in vnaprej okušamo veselje nebeškega kraljestva, ko bo Bog »vse v vsem« (1 Kor 15,28).

Naj nam Devica Marija, iz katerega naročja je vzbrstel Odrešenik in ki je »vse shranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19), pridobi dar potrpežljivosti in naj nam bo blizu s svojo materinsko prisotnostjo, da bo ta čas spreobrnjenja obrodil sadove večnega odrešenja.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 11. novembra 2021, god sv. Martina, škofa.

Frančišek

Prvi dan ljudskega misijona, 12. 11. 2021

Jernej Marenk Aktualno, Novice, Oznanila

Posnetek sv. maše ob začetku misijona si lahko ogledate tukaj. 

Zaradi zdravstvenih razmer se je Župnijska skupina za pripravo misijona odločila, da se misijon izvede v prilagojeni obliki. Začeli smo ga, kot je bilo načrtovano, v petek, 12. novembra, z nadškofovo mašo. V predvidenem terminu misijona bo vsak večer sveta maša z misijonskim nagovorom, ki jo bo vodil eden od misijonarjev. Vsi ostali dogodki se prestavijo na čas, ko bodo razmere to dopuščale. Svete maše so prenašane tudi preko YouTuba kanala Župnije Cerklje.

Voditelj misijona, p. Branko Cestnik CMF je zapisal: »Ljudski misijon že v imenu razkriva, kaj pomeni. Je ljudski, namenjen ljudem, za ljudi, iz potreb ljudi. Je misijon, se pravi, dogaja se v Besedi, ki je bila v začetku in bo na koncu. Misijon »sestavljamo« tisti, ki ste kot skupnost verujočih ali kot iskalci, in tisti, ki k vam pridemo kot služabniki Besede; vi v Cerkljah in mi z vseh vetrov. Oboji smo učenci istega Gospoda, oboji se bomo v tem času učili. Čas misijona sovpada z vesoljno sinodo, ki hoče prav to: da smo iskrenih besed in da hodimo skupaj. Cerkljanski misijon se odvija pod geslom Zaupam vate! Brez zaupanja človek ne zraste v človeka, družba pa razpade. Obnavljali bomo zaupanje in odkrivali tistega, ki mu zaupamo: brata, sestro, Boga.«

Nadškof Stanislav Zore je v pridigi poudaril, da smo skupaj kot kristjani, ki želimo z misijonskim dogajanjem poživiti svoj odnos z Bogom in tudi svoje odnose v družini, soseski, družbi … Nadškof je poudaril, da so časi za načrtovanje misijona neugodni in se zdi, da misijon začenjamo v času, ko bo težko rodil sadove, ker ne moremo priti skupaj. Vendar misijon v sami osnovi svojega delovanja gre na področja, kjer ni vse tako, kot bi želeli. Zato je simbolika tega časa zgovorno povabilo, da misijon v resnici potrebujemo. Kljub neugodnim okoliščinam lahko vsakdo odpre vrata misijonu. V življenju vsakega izmed nas se lahko zgodi tisto, kar pravi sv. Janez evangelist v Razodetju: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

Gospod nadškof je svoj nagovor zaključil z besedami: »Ko boste poslušali besede misijonarjev, jih ne glejte kot nekoga, ki po službeni dolžnosti stoji pred vami in vam skuša približati Božjo besedo in skrivnosti naše vere. Glejte jih kot nekoga, ki se trudi živeti svojo vero, kakor se trudite vi, in ki ga je Božja dobrota poslala sem zato, da bi skupaj odrivali lepoto vere in Boga. Posledica tega bo, da bomo vsi postali misijonarji. Misijon ni v tem, da smo gledalci. Misijon je v tem, da se zavedamo svojega poslanstva, da sami postanemo oznanjevalci, pričevalci. Da postanemo tisti, ki prinašajo Gospoda in njegovo besedo povsod.«

Nadškof nas je povabil, naj ne utihne molitev. Naj Jezus v Najsvetejšem ne bo osamljen. Tako bomo dali možnost Njemu, ki je prvi misijonar.

Seznam izbranih članov župnijskega pastoralnega sveta 2021-2026

Jernej Marenk Aktualno, Novice, Oznanila
  1. ČLANI PO SLUŽBI:

JERNEJ MARENK, župnik
MARTIN LEBAN, kaplan
TONE MARINKO, duhovni pomočnik

  1. VODITELJI IN DELEGATI POSAMEZNIH SKUPIN:

DAMIJAN MOČNIK, pevci
SLAVI SNEDEC, Marijin vrtec
IRENA ZAJEC, Društvo DMC

  1. IZVOLJENI ČLANI:

ALBINA ATLIJA, Dvorje
MATJAŽ JAGODIC, Cerklje
MIHA JANHAR, Lahovče
IRENA LAMPE SLEMC, Sp. Brnik
ANDREJA ROPOTAR JAGODIC, Sveti Lenart
DAVID RUPNIK, Šenturška Gora
MATEJ TIČAR, Zalog
TINE ZEVNIK, Grad
ANA ŽAGAR, Cerklje
MARUŠA ŽLEBIR, Zg. Brnik

  1. PO ŽUPNIKOVEM IMENOVANJU:

DAMIJANA BOŽIČ MOČNIK, Cerklje
MARCEL KEPIC, Pšenična Polica
JOSIP MIHALIC, Cerklje

Žegnanje na Krvavcu

Jernej Marenk Aktualno, Novice, Oznanila

KAPELA MARIJE SNEŽNE NA KRVAVCU

V nedeljo, 18. avgusta, je minilo natanko 90 let od blagoslova Plečnikove kapelice na Krvavcu. Ob okroglem jubileju je sveto mašo na Krvavcu daroval prelat Jožef Lap, stolni prošt, ob somaševanju domačega župnika Jerneja Marenka in duhovnika Pavla Juhanta.

 

NEKAJ ZGODOVINSKIH DEJSTEV
Ob blagoslovu Planinskega doma na Krvavcu 6. septembra 1925 – postavilo ga je Slovensko planinsko društvo – je bila dana pobuda, da se v bližini zgradi kapela za obiskovalce doma. Po posredovanju kamniških frančiškanov, ki so kasneje tudi vodili gradnjo, je v letu 1926 načrte zanjo pripravil arhitekt Jože Plečnik, ki je bil frančiškanski tretjerednik.

Plečnik je pri izvedbi ves čas sodeloval in jo skrbno nadzoroval. Kapelo so gradili dve leti, večinoma s sredstvi, zbranimi preko Slovenskega planinskega društva.

18. avgusta 1929 jo je ob veliki zbrani množici in prisotnosti arhitekta Plečnika blagoslovil škof Gregorij Rožman, ki je obenem blagoslovil tudi na novo zgrajeno Kriško planino, ki je bila v lasti nove Pašne zadruge. V prvem desetletju je imela kapelica Marije Snežne na Krvavcu status zasebne kapele v oskrbi Aljaževega kluba iz Ljubljane, od 1939 pa pripada naši župniji. Že od začetka je namenjena tako pastirjem kot planincem.

 

ROKOPIS PRIDIGE ŠKOFA ROŽMANA OB BLAGOSLOVU KAPELE LETA 1929

BESEDILO ŠKOFOVE PRIDIGE IZ LETA 1929 NA KRVAVCU
Naj prvo blagoslovili planino in hleve. Zelo lepe molitve z litanijami vseh svetnikov: Delo in trud, ki ga imate z živino, pašo itd. naj Bog blagoslovi – od Božjega blagoslova vse odvisno, zastonj delo, ako Božjega blagoslova ni, uspeh dela ni trajen, vse se naj kadi, da nikjer nič ni. Blagoslovi naj tako, da bo od paše in živine primernega užitka dosti in blagostanje, da brez morečih službi Boga služili, se mu zahvaljevali in bo tako vse vaše delo in življenje v Njegovo slavo.

Blagoslov kapelice:

Zakaj tu gori kapelica? Zakaj pa so po vseh hribih bele cerkvice? Mišljenje in čustvovanje naših prednikov je bilo tako: na pokrajinsko najlepših točkah, kjer naposled obsežen, kjer lepote stvarstva in mogočnost posebno vidna – tam so lažje, najvztrajnejše molili k Bogu, tam sproščeni skrbi in težav vsakdanjosti bili Bogu bližji, bili boljši, kar jih je v dolini, v vasi, soseski ločilo, to je doli ostalo, na višavah so si bili bolj bratje, je vladala ljubezen – zato ker so bili Bogu bližji, so se zbližali tudi med seboj. Iz te miselnosti so gradili bele cerkvice po hribih, ki so tako značilne za naše kraje.

Iz iste miselnosti je bila zidana ta kapelica na Krvavcu – za domačine in turiste. Kdor z odprtimi očmi in z dovzetnim srcem hodi v planine – bodisi na delo, bodisi na oddih – pride z naravnost doslednostjo v naročje Boga, do spoznanja Stvarnika, ki se nikjer čudovitejši in navzočnejši ne kaže kakor v gorah in pa na morju.

Glejte – pred nami se razprostira vsa lepota in ljubkost naše zemlje, ki živi vas in je vaše prednike, preznojena z njihovim in vašim znojem, posvečena z njihovim in vašim delom, ki je grobove tolikih rodov, ki so živeli na njej, ki za vas pripravlja istotako tisti temni grob – poglejte to zemljo, ki jo Bog ustvaril v toliki lepoti, za vas, vsem jo dal v bivališče in obdelovanje.

Okrog in okrog pa venec gora, v nebo kipečih skalnatih vrhov – veličastvo božje moči, ki je z lahkoto, z migljajem svojega prsta dvignil ogromne skale, ki gledajo k višku, kakor bi bili okameneli od zamaknjenja nad božjo veličino in svetostjo.

Kdor preprosto in dovzetno gleda zazre roko božjo v vsem tem lepem in veličastnem stvarstvu in samoposebi umevno se mu zdi, da moli in počasti svojega Boga na takem kraju, kjer se mu Bog v čudežih stvarstva tako izvirno in čudovito razodeva.

Za koga vse to? Za nas! Da uživamo in vabimo vse. Da se veselimo lepote, in kar ta zemlja rodi, da nam služi v hrano in vsestransko uporabo.

Ko gledamo vso to stvarstvo, spoznajmo tudi to, kam nam roka vsemogočnega kaže – da je pri Njem naš cilj, da tisto hrepenenje, ki nas žene v gore, v Njem najde popolno , da je tudi ta čudni klic planin, ki ga začujemo v sebi in mu moramo slediti (hudo nam je, če ne moremo), tudi ta klic je v resnici klic samega Boga, ki nas k sebi kliče, ki vabi, da preko vidnega stvarstva spoznamo Njega, ki je Stvarnik vse lepote in veličine, da vzljubimo Njega, ki kot oče z lepoto in krasoto obdal naše bivališče, da gremo k Njemu, dokler v Njem ne najdemo pravost sreče in radosti, pa tudi spoznanja in resnici.

Da bi to tem bolj spoznali, da bi s tem gotoveje prišli k Bogu svojemu, v to naj služi tudi ta kapelica, ki nas še bolj spominja Boga, nam nudi priložnost, da ga molimo in počastimo. Tako nas bodo planine in planinstvo poplemenitilo. Ne podivjaki (pastirji), ne razbeganosti napredovati (turisti) v hribih, ampak v plemenitem mišljenju in ljubezni medsebojni, da si vpričo božje vsemogočnosti stojimo nasproti kot človek človeku, kot božja stvar božji stvari, kot otroci istega Očeta, ki je nad nami.

V to naj služi ta kapelica – naj bo tu kraj, kjer telo in duša ozdravi, se napije zraka, sonca, pa tudi milosti in božjega blagoslova. Amen. Deo gratias!

Oratorij 2019: imaš moč!

Jernej Marenk Aktualno, Novice, Oznanila

Prijavnica na oratorij 2019

Tudi letos bo prvi julijski teden na župnijskem dvorišču živahno. Po njem bo stopalo preko 300 parov nog, ki bodo letos sledile liku slovenske pripovedke, Petru Klepcu. Bog mu je dal moč, moč, ki bi jo lahko uporabil za maščevanje in upor, a on se odloči za odpuščanje, pomoč, delovanju v skladu s spoznanjem … Vsak dan se bomo poglobili v eno od teh vrednot, razvijali svoje talente na delavnicah in se razgibali pri velikih igrah. Vmes pa ne bo manjkalo časa za petje, molitev, igro itd. Lepo vabimo vse osnovnošolske otroke do 8. razreda in tiste, ki boste s prihodnjim šolskim letom pričeli hoditi v šolo.

Če želite svojega otroka prijaviti na oratorij morate prijavnico s prispevkom prinesti v župnišče ali na DMC v času uradnih ur. V kolikor imate še kakršnokoli vprašanje, nam lahko pišete na cerklje.oratorij@gmail.com.

Izlet v Terme Čatež

Jernej Marenk Aktualno, Nerazporejeno, Novice, Oznanila

V soboto, 2. septembra, smo se kljub slabem vremenu g. župnik, učiteljica glasbe in naša zborovodkinja Irma, starši – spremljevalci in poln avtobus pojočih otrok, pevcev in ministrantov, z veselimi obrazi odpravili v Terme Čatež.

Ob osmi uri zjutraj nas je že čakal avtobus. Najprej nas je g. župnik nagovoril, za srečno vožnjo smo tudi zmolili. V ospredju avtobusa je bilo zelo živahno, ker nas je g. župnik spraševal o Jezusovih čudežih v zvezi z vodo. Celo pot do tja se ni slišal niti kanček tišine, temveč kitara in vse vrste pesmi. V preddverju term smo pojedli malico in se nato napotili v garderobe. Preoblekli smo se v kopalke in hiteli do bazenov.

Tam smo plavali, se potapljali in skakali v vodo. Imeli so tudi vodne tobogane, ki smo jih z veseljem preizkusili. Najbolj pogumni so se spustili po toboganu imenovanem Planica. Po dveh urah in pol smo se sestradani odpravili na kosilo – sendviče in pijačo. Ko smo imeli želodčke polne, smo šli plavat v bazen z valovi. Na oranžnem toboganu se nam je pridružil tudi gospod župnik, ki nas je z velikim zadovoljstvom “tunkal”. A na žalost se mora vse veselje enkrat končati. Preoblekli smo se in si posušili lase. Nato smo naredili skupinsko sliko in se odpravili v avtobus. Na poti proti Cerkljam smo skoraj vsi zaspali, saj smo bili zelo utrujeni. Pred župniščem so nas že čakali starši.

Na izletu smo se imeli zelo lepo, zato upamo, da ga bomo lahko prihodnje leto ponovili.