Ambroževa maša

Jernej Marenk Aktualno, Novice

V nedeljo, 8. 12. 2019, dan po godu sv. Ambroža, je Čebelarsko društvo Cerklje na Gorenjskem organiziralo sv. mašo na Ambrožu pod Krvavcem. Zavetnik cerkve je seveda sv. Ambrož, ki je tudi priprošnjik čebelam in čebelarjem. Maša je namenjena pokojnim čebelarjem, v počastitev sv. Ambroža, tudi kot zahvala za pravkar minulo čebelarsko leto ter seveda s prošnjo po uspešnem čebelarjenju v prihodnjem letu.

Žal smo letos dan po maši na zadnjo pot pospremili dolgoletnega čebelarja, člana našega čebelarskega društva in praporščaka Štefana Polajnarja, zato je bil tokratni glavni mašni namen za pokojnega Štefana.

Sv. mašo je daroval dekan in čebelar g. Urban Kokalj, ki se je v pridigi dotaknil tudi marljivih čebel, od katerih bi bilo zelo dobro, da bi se tudi mi navzeli marsikatere njihove lastnosti. Tudi medsebojne solidarnosti, s čimer je Bog čebele kar obdaril, ljudje imamo pa s solidarnostjo kar velike težave. Pri čebelah velja: če hrane zmanjka za eno čebelo, jo zmanjka za vse, dokler pa hrano imajo – jo imajo za vse.

Ob koncu sv. maše se je predsednik Čebelarskega društva Cerklje Miha Štular zahvalil dekanu g. Urbanu za darovano mašo in dodal, da je zelo dobro, če je maševalec ˝iz stroke˝ – seveda je bila mišljena čebelarska stroka. Zahvalil se je tudi vsem prisotnim, ki smo se letošnje čebelarske maše udeležili. Lani je bila organizirana prvič in izražena je bila želja, da bi postala tradicionalna. Letos je bila tako že drugič in s številčnim obiskom smo najbrž že potrdili, da bo res postala tradicionalna. Nabirka je bila namenjena Čebelarskemu društvu Cerklje, ki bo v letu 2020 praznovalo že zelo visok jubilej – 100-letnico delovanja.

Po končani maši smo se pred cerkvijo še nekaj časa zadržali v pogovoru in ob dobrotah, ki so jih pripravili in s seboj prinesli čebelarji oz. njihovi družinski člani.

Bilo je prijetno in najbrž lahko še kar povabimo, da se v še večjem številu srečamo – ob letu osorej.

Naj medi!

Boris Jereb

Gost meseca v naši župniji

Jože Žagar Novice

V ponedeljek, 25. novembra, je bil gost v naši župnijski skupnosti župnik s Koroške Bele, gospod Peter Nastran. V nagovoru nam je predstavil pet vstopnih mest, preko katerih zlo vstopa v naše življenje: ranjeno družinsko deblo, notranje rane, naši osebni grehi, okultne prakse in oddaljenost od Jezusa.
Zlo je dejstvo, mi pa smo pred svobodno izbiro. Ko se odločimo za življenje s Kristusom v njegovem Duhu, se začnemo zavestno izogibati temu, kar je očitno slabo in proti ljubezni.

 

                                       

 

Jesensko srečanje članov ŽPS v Šentvidu nad Ljubljano

Jernej Marenk Aktualno, Novice

V soboto, 23. 11. 2019, smo se nekateri člani ŽPS Cerklje udeležili jesenskega srečanja članov v Šentvidu, tokrat pod geslom ˝Moj dragoceni biser˝. Najprej smo si ogledali kratek video prispevek, ki je imel zelo globoko vsebino. Po ogledu nas je nagovoril nadškof msgr. Stanislav Zore in med ostalim povedal, kje je on v tej zgodbi našel tri bisere.

Sledilo je razmišljanje jezuita p. Ivana Brescianija z naslovom: ˝Človek – popotnik˝. Človek je vedno v gibanju – Abraham, učenca v Emavs, Sv. Ignacij Lojolski … prav tako smo popotniki tudi mi vsi. Naše življenje je eno samo romanje.

Po kratkem odmoru smo se razdelili v skupine po približno 20 oseb. V slabih dveh urah smo se v dveh pogovornih krogih pogovarjali o biserih, kje jih vsak od nas prepoznava: v Svetem pismu, v vsaki duši, v raznih dogodkih, dejanjih, knjigah, pričevanjih, romanjih … kolikor nas je sodelovalo, toliko je bilo tudi različnih zgodb.

Tako delovno srečanje je obogatitev za vse udeležence. Vsakemu od nas pomaga in nam da neko spodbudo, da po poteh, ki so še pred nami, lahko romamo na malo drugačen način.

Moj podpis – moje darilo papežu Frančišku

Jernej Marenk Aktualno, Novice

V začetku novembra smo na pobudo Društva Operando pred župnijsko cerkvijo zbirali podpise kot naše darilo ali kot naša podpora papežu Frančišku. Ker po celi Sloveniji akcija še vedno trajala in se bo zaključila konec leta, lahko vsi, ki bi še želeli svoj podpis podariti papežu Frančišku, to storite v društvu DMC v času uradnih ur. Ali pa to storite elektronsko na spletni strani Društva Operando.

Del razmišljanja, ki je objavljeno na spletni strani društva:

˝Akcija zbiranja podpisov v podporo papeža je zelo dobra spodbuda, da se vsak od nas (naj si bo kristjan, nedeljski kristjan, ali pa tak, ki misli da je ateist) ob tem  resno vpraša in razmislil:

  • kakšen je moj resnični odnos do papeža Frančiška? Ali v njem uspem videti Božjega odposlanca ali me bolj zanimajo vsakodnevne kritike, ki jih lahko zasledimo v raznoraznih medijih?
  • se spomnim kdaj kaj zmoliti zanj, za kar nas ves čas prosi?
  • zmorem (tudi) s svojim podpisom papeža Frančiška podpreti?
  • kje kot kristjan (in apostol) lahko sodelujem, pomagam, se dam na razpolago?
  • ali ima moja ˝cona udobja˝ višjo vrednost od mojega izpostavljanja v javnosti, župniji?

/…/ Vsak, kdor bo ob prebrani pobudi in razmišljanju o lastnem odnosu, o molitvi, zmogel tudi podpisati ponujeno podporo papežu Frančišku, ali celo napisati nekaj svojih stavkov v podporo, bo s tem res nekaj svojega podaril papežu Frančišku, neko zadovoljstvo podaril tudi pobudniku in vsem sodelujočim v akciji – daleč največ pa bo vsak poklonil sam sebi – in v svojo rast.˝

Več o pobudi in samem društvu lahko preberete na spletni strani Društva Operando. Tu boste lahko prebrali tudi vsebino odprtega pisma, si ogledali kratek video posnetek o papežu Frančišku, prebrali nekaj objavljenih izjav podpore in oddali svoj podpis podpore.

Intervju in nekaj informacij s predsednikom Društva Operando je objavljenih na spletni strani Radia Ognjišče.

V dobi preobilja informacij ima marsikdo o marsičem veliko pomislekov. S papežem Frančiškom se najbrž ne more nihče od nas primerjati, lahko pa si vsak od nas postavi enako vprašanje, kot si ga je zastavil on: “Kdo sem jaz, da bi sodil?”

Mogoče pa tudi jaz lahko kaj naredim?

Mogoče lahko vsaj kaj podprem?

Blagoslov obnovljene strehe in postaj križevega pota v Stiški vasi

Jernej Marenk Aktualno, Novice

V nedeljo, 15. septembra, je bila v Stiški vasi slovesna sveta maša ob prazniku povišanja svetega križa in zaključku obnove strehe na podružnični cerkvi. Daroval jo je nadškof msgr. Stanislav Zore ob somaševanju župnika Jerneja Marenka.

Cerkev svetega Križa je bila zgrajena sredi 18. stoletja. Pripoved pravi, da se je na gričku prikazoval plamen, medtem ko luč ni hotela goreti v prvotni cerkvi, ki je stala v dolinici, zato so jo podrli in postavili novo.

V novejšem času so domačini v okviru večjih vzdrževalnih in obnovitvenih del poskrbeli za elektrifikacijo zvonjenja (1991), obnovo fasade (1994), prenovo ostrešja (1999), nove stopnice, ki vodijo do cerkve (2008), novo kritino na zakristiji, nadstrešku in kapelici ob cerkvi (2017).

Obnovo strehe na osrednjem delu cerkve je narekovalo razpadanje strešnikov, saj pred 20-imi leti niso bili nameščeni novi. Denar so prispevali vaščani in drugi, ki imajo v vasi svoje objekte, Župnija Cerklje ter Občina Cerklje. Slovesnosti ob zaključku obnove se je tako udeležil tudi župan g. Franc Čebulj.

Nadškof msgr. Stanislav Zore je poleg nove strehe blagoslovil podobe križevega pota, ki so jih ustvarili cerkljanski likovniki in bodo nameščene ob pešpoti iz vasi Grad do Stiške vasi. Projekt oživitve pobožnosti križevega poti vodi g. Miroslav Jagodic – jeseni 2018 so bile že nameščene postaje, ki jih je brezplačno izdelal kovač Janez Globočnik, z napisi pa opremila likovnica ga. Julka Hrovat.

Slovesnost je zaznamovala hvaležnost za opravljeno delo, darove, sodelovanje in povezovanje, kar se je odrazilo tudi v druženju po sveti maši, ob dobrotah, ki so jih pripravile domače gospodinje.

Ana Jagodic Dolžan

 

Žegnanje na Krvavcu

Jernej Marenk Aktualno, Novice, Oznanila

KAPELA MARIJE SNEŽNE NA KRVAVCU

V nedeljo, 18. avgusta, je minilo natanko 90 let od blagoslova Plečnikove kapelice na Krvavcu. Ob okroglem jubileju je sveto mašo na Krvavcu daroval prelat Jožef Lap, stolni prošt, ob somaševanju domačega župnika Jerneja Marenka in duhovnika Pavla Juhanta.

 

NEKAJ ZGODOVINSKIH DEJSTEV
Ob blagoslovu Planinskega doma na Krvavcu 6. septembra 1925 – postavilo ga je Slovensko planinsko društvo – je bila dana pobuda, da se v bližini zgradi kapela za obiskovalce doma. Po posredovanju kamniških frančiškanov, ki so kasneje tudi vodili gradnjo, je v letu 1926 načrte zanjo pripravil arhitekt Jože Plečnik, ki je bil frančiškanski tretjerednik.

Plečnik je pri izvedbi ves čas sodeloval in jo skrbno nadzoroval. Kapelo so gradili dve leti, večinoma s sredstvi, zbranimi preko Slovenskega planinskega društva.

18. avgusta 1929 jo je ob veliki zbrani množici in prisotnosti arhitekta Plečnika blagoslovil škof Gregorij Rožman, ki je obenem blagoslovil tudi na novo zgrajeno Kriško planino, ki je bila v lasti nove Pašne zadruge. V prvem desetletju je imela kapelica Marije Snežne na Krvavcu status zasebne kapele v oskrbi Aljaževega kluba iz Ljubljane, od 1939 pa pripada naši župniji. Že od začetka je namenjena tako pastirjem kot planincem.

 

ROKOPIS PRIDIGE ŠKOFA ROŽMANA OB BLAGOSLOVU KAPELE LETA 1929

BESEDILO ŠKOFOVE PRIDIGE IZ LETA 1929 NA KRVAVCU
Naj prvo blagoslovili planino in hleve. Zelo lepe molitve z litanijami vseh svetnikov: Delo in trud, ki ga imate z živino, pašo itd. naj Bog blagoslovi – od Božjega blagoslova vse odvisno, zastonj delo, ako Božjega blagoslova ni, uspeh dela ni trajen, vse se naj kadi, da nikjer nič ni. Blagoslovi naj tako, da bo od paše in živine primernega užitka dosti in blagostanje, da brez morečih službi Boga služili, se mu zahvaljevali in bo tako vse vaše delo in življenje v Njegovo slavo.

Blagoslov kapelice:

Zakaj tu gori kapelica? Zakaj pa so po vseh hribih bele cerkvice? Mišljenje in čustvovanje naših prednikov je bilo tako: na pokrajinsko najlepših točkah, kjer naposled obsežen, kjer lepote stvarstva in mogočnost posebno vidna – tam so lažje, najvztrajnejše molili k Bogu, tam sproščeni skrbi in težav vsakdanjosti bili Bogu bližji, bili boljši, kar jih je v dolini, v vasi, soseski ločilo, to je doli ostalo, na višavah so si bili bolj bratje, je vladala ljubezen – zato ker so bili Bogu bližji, so se zbližali tudi med seboj. Iz te miselnosti so gradili bele cerkvice po hribih, ki so tako značilne za naše kraje.

Iz iste miselnosti je bila zidana ta kapelica na Krvavcu – za domačine in turiste. Kdor z odprtimi očmi in z dovzetnim srcem hodi v planine – bodisi na delo, bodisi na oddih – pride z naravnost doslednostjo v naročje Boga, do spoznanja Stvarnika, ki se nikjer čudovitejši in navzočnejši ne kaže kakor v gorah in pa na morju.

Glejte – pred nami se razprostira vsa lepota in ljubkost naše zemlje, ki živi vas in je vaše prednike, preznojena z njihovim in vašim znojem, posvečena z njihovim in vašim delom, ki je grobove tolikih rodov, ki so živeli na njej, ki za vas pripravlja istotako tisti temni grob – poglejte to zemljo, ki jo Bog ustvaril v toliki lepoti, za vas, vsem jo dal v bivališče in obdelovanje.

Okrog in okrog pa venec gora, v nebo kipečih skalnatih vrhov – veličastvo božje moči, ki je z lahkoto, z migljajem svojega prsta dvignil ogromne skale, ki gledajo k višku, kakor bi bili okameneli od zamaknjenja nad božjo veličino in svetostjo.

Kdor preprosto in dovzetno gleda zazre roko božjo v vsem tem lepem in veličastnem stvarstvu in samoposebi umevno se mu zdi, da moli in počasti svojega Boga na takem kraju, kjer se mu Bog v čudežih stvarstva tako izvirno in čudovito razodeva.

Za koga vse to? Za nas! Da uživamo in vabimo vse. Da se veselimo lepote, in kar ta zemlja rodi, da nam služi v hrano in vsestransko uporabo.

Ko gledamo vso to stvarstvo, spoznajmo tudi to, kam nam roka vsemogočnega kaže – da je pri Njem naš cilj, da tisto hrepenenje, ki nas žene v gore, v Njem najde popolno , da je tudi ta čudni klic planin, ki ga začujemo v sebi in mu moramo slediti (hudo nam je, če ne moremo), tudi ta klic je v resnici klic samega Boga, ki nas k sebi kliče, ki vabi, da preko vidnega stvarstva spoznamo Njega, ki je Stvarnik vse lepote in veličine, da vzljubimo Njega, ki kot oče z lepoto in krasoto obdal naše bivališče, da gremo k Njemu, dokler v Njem ne najdemo pravost sreče in radosti, pa tudi spoznanja in resnici.

Da bi to tem bolj spoznali, da bi s tem gotoveje prišli k Bogu svojemu, v to naj služi tudi ta kapelica, ki nas še bolj spominja Boga, nam nudi priložnost, da ga molimo in počastimo. Tako nas bodo planine in planinstvo poplemenitilo. Ne podivjaki (pastirji), ne razbeganosti napredovati (turisti) v hribih, ampak v plemenitem mišljenju in ljubezni medsebojni, da si vpričo božje vsemogočnosti stojimo nasproti kot človek človeku, kot božja stvar božji stvari, kot otroci istega Očeta, ki je nad nami.

V to naj služi ta kapelica – naj bo tu kraj, kjer telo in duša ozdravi, se napije zraka, sonca, pa tudi milosti in božjega blagoslova. Amen. Deo gratias!

Štorkljini mladiči so se skupaj z mamo vrnili v Cerklje

Jernej Marenk Aktualno, Novice

V torek, 6. avgusta, je dr. Zlatko Golob iz Ambulante za male, divje in eksotične živali in azil iz Mute pripeljal v Cerklje na Gorenjskem družino štorkelj, kjer so jih izpustili v naravo.  Onemogle mladiče in njihovo mamo štorkljo so 4. julija premestili iz gnezda na strehi župnišča v Cerkljah na Gorenjskem v zavetišče na Muti, da ne bi poginili. Za mamo štorkljo so napovedovali, da ne bo nikoli več letela. Župan občine Cerklje na Gorenjskem Franc Čebulj je zato organiziral dostop do gnezda in s strokovno pomočjo DOPPS omogočil premestitev mladičev v zavetišče. Iz gnezda so jih vzeli s pomočjo gasilskega dvigala. Poškodovani mamo štorkljo je direktor DOPPS Damijan Denac takoj odpeljal na Kliniko za male živali v Ljubljano, kjer so ugotovili, da ima polomljeni dve kosti na perutih (krokarnico in ključnico). Ker ni mogla hraniti svojih mladičkov, je bilo njihovo življenje ogroženo. Zato so mami štorklji zaradi poškodbe dali obroček šele sedaj, ko je zdrava, po prihodu v Cerklje, je povedal Dušan Dimnik, prostovoljec Slovenskega centra za obročkanje ptic.

Okrevanje je potekalo po načrtih

Štorklje je v Cerklje iz zavetišča v Muti pripeljal dr. Zlatko Golob

Kot je povedal dr. Zlatko Golob iz Mute, je okrevanje potekalo po načrtih. Poškodovani kosti so uspešno pozdravili in čez tri tedne je mati štorklja že začela leteti. Domačini so navdušeni, da velike bele ptice znova letajo pod Krvavcem. Mladiči, dva sinova in dve hčerki so v času okrevanja, v enem mescu v Muti pridobili vsak okoli 1800 gramov. Za prehrano so uporabili v mesecu dni 21 kilogramov rib, 5400 enodnevnih piščancev in 350 miši in podgan. V tem času so imeli izredno kvalitetno hrano, da so rasli hitreje, da se razvije skelet, mišice in perje. Po dveh urah je k njim, ko so se vrnili v Cerklje, priletel še očka in oba z mamico, ki je dobro okrevala, sta poletela nad Cerkljami. Tako je družina zdaj spet skupaj.

Kmalu bodo štorklje odletele na jug

Štorklje so se hitro privadile na staro, domače okolje

“Približuje se čas, ko bodo štorklje odletele na jug Afrike, do Cape Towna,” je pojasnil Dušan Dimnik. “Skupina štorkelj se na 5000 kilometrov dolgo pot iz Slovenije poda v dveh jatah, skupaj po 50 do 100. Letijo skupaj, da si režejo pot, podobno kot kolesarji. Starejše se vsako leto vrnejo, mladički pa tam ostanejo štiri do let pet, da spolno dozorijo, nato se vrnejo na približno isto območje”, je še povedal Dušan Dimnik. Potovanje v Afriko, v Tanzanijo lahko traja tudi 14 dni.

Mami štorklji je Dušan Dimnik na nogo dal obroček s številko, štorkljo pa drži Tilen Basle. Poleg dr. Zlatko Golob.

Mladiči belih štorkelj bodo ostali še nekaj časa skupaj, nato pa bodo konec avgusta lahko že odleteli na jug. To potovanje na jug lahko traja do enega leta , ker se selijo postopoma, ustavljajo pa se na območjih, kjer je zadosti hrane. Naslednje leto bodo preživeli že v Afriki. Ti mladiči se poredkoma vrnejo nazaj v Evropo, so pa vsi obročkani, tako, da bodo vedeli, če se bodo kdaj vrnili iz Afrike. Ko štorklje odrastejo, se vrnejo in živijo tudi več kot dvajset let. Imajo malo mladičev, le dva do tri na leto. “Za dom štorkelj je vedno veljalo Pomurje”, je povedal Tilen Basle, orientolog v Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. V zadnjih letih štorklje iz Pomurja izginjajo zaradi hrane, več pa jih opažajo v drugih regijah kot npr. na Gorenjskem in Dolenjskem, kjer njihovo število narašča. Na Gorenjsko so se začele naseljevati pred okoli 15 leti.

 

Besedilo in foto: Janez Kuhar

Štorkljini mladički skupaj z mamo štorkljo v zavetišču na Muti uspešno okrevajo

Jernej Marenk Aktualno, Novice

V mesecu avgustu bodo zapustili zatočišče ter začeli s privajanjem na samostojno življenje v naravi in selitev v Afriko

Štiri mlade obnemogle štorkljine mladiče, ki so jih 4. julija rešili s strehe župnišča v Cerkljah na Gorenjskem, njena mama štorklja pa je bila pred tem že štiri dni poškodovana, imela je zlomljeno krokarnico, in ni mogla poleteti do svojih mladičev na dimnik župnišča, so jo takoj odpeljali na pregled v Veterinarsko ambulanto za ptice na Veterinarski fakulteti v Ljubljani, kjer jo je zdravstveno oskrbel dr. Joško Račnik in nato v Zavetišče za zaščitene prostoživeče živali na Muto. Prav tako nekaj dni za njo pa še štorkljine mladiče, saj hranjenje teh hitro rastočih mladičev samec sam ni zmogel. Danes pa vseh pet skupaj uspešno okreva v zavetišču na Muti.

Ekipa oskrbnikov in dr. Zlatko Golob skrbijo za njihovo zdravje, da bodo lahko v mesecu avgustu zapustile zatočišče ter začele s privajanjem na samostojno življenje v naravi in selitev v Afriko. V zatočišču jih hranijo z živimi glodavci, ribami in enodnevnimi piščanci ter specialnimi vitaminsko-mineralnimi dodatki, ki jim omogočajo zdravo rast in razvoj. Kot nam je povedal Dušan Dimnik iz Kranja, prostovoljec Slovenskega centra za obročkanje ptic, se mlade štorklje in mama štorklja dobro počutijo in uspešno okrevajo. Pred dnevi sta se za takojšnje reševanje odločila cerkljanski župan Franc Čebulj in cerkljanski župnik Jernej Marenk in povedala, »da bi mladički, če jih ne bi premestili in prepeljali v zavetišče na Muto, poginili.« Kot nam je še povedal Dušan Dimnik, prostovoljec Slovenskega centra za obročkanje ptic, »da na leto obročka na Gorenjskem okoli tisoč, kjer je trenutno devet gnezd s štorkljami in sicer v Vopovljah, Spodnjem Brniku, v Lahovčah, Komendi na Mlaki pri Kranju, v Tenetišah, na Olševku, kjer jim je občan sam postavil drog, v Cerkljah, in v Žabnici, kjer je ljubitelj ptic lani sam postavil drog in so letos v gnezdu že mladiči. Novo gnezdo z dvema mladima štorkljama pa so odkrili v bližini župnijske cerkve v Preddvoru«. (besedilo je za Gorenjski Glas napisal g. Janez Kuhar)

 

(Naša) mati štorklja s štirimi mladiči na gnezdu v Zatočišču na Muti. Mati že preletuje  krajše razdalje (Foto: Zatočišče Golob, Muta)

 

Obnemogli štorkljini mladiči v Cerkljah pred prevozom V veterinarsko ambulanto v Ljubljano in nato v zavetišče na Muto / Foto: Janez Kuhar