Žegnanje na Krvavcu

KAPELA MARIJE SNEŽNE NA KRVAVCU

V nedeljo, 18. avgusta, je minilo natanko 90 let od blagoslova Plečnikove kapelice na Krvavcu. Ob okroglem jubileju je sveto mašo na Krvavcu daroval prelat Jožef Lap, stolni prošt, ob somaševanju domačega župnika Jerneja Marenka in duhovnika Pavla Juhanta.

 

NEKAJ ZGODOVINSKIH DEJSTEV
Ob blagoslovu Planinskega doma na Krvavcu 6. septembra 1925 – postavilo ga je Slovensko planinsko društvo – je bila dana pobuda, da se v bližini zgradi kapela za obiskovalce doma. Po posredovanju kamniških frančiškanov, ki so kasneje tudi vodili gradnjo, je v letu 1926 načrte zanjo pripravil arhitekt Jože Plečnik, ki je bil frančiškanski tretjerednik.

Plečnik je pri izvedbi ves čas sodeloval in jo skrbno nadzoroval. Kapelo so gradili dve leti, večinoma s sredstvi, zbranimi preko Slovenskega planinskega društva.

18. avgusta 1929 jo je ob veliki zbrani množici in prisotnosti arhitekta Plečnika blagoslovil škof Gregorij Rožman, ki je obenem blagoslovil tudi na novo zgrajeno Kriško planino, ki je bila v lasti nove Pašne zadruge. V prvem desetletju je imela kapelica Marije Snežne na Krvavcu status zasebne kapele v oskrbi Aljaževega kluba iz Ljubljane, od 1939 pa pripada naši župniji. Že od začetka je namenjena tako pastirjem kot planincem.

 

ROKOPIS PRIDIGE ŠKOFA ROŽMANA OB BLAGOSLOVU KAPELE LETA 1929

BESEDILO ŠKOFOVE PRIDIGE IZ LETA 1929 NA KRVAVCU
Naj prvo blagoslovili planino in hleve. Zelo lepe molitve z litanijami vseh svetnikov: Delo in trud, ki ga imate z živino, pašo itd. naj Bog blagoslovi – od Božjega blagoslova vse odvisno, zastonj delo, ako Božjega blagoslova ni, uspeh dela ni trajen, vse se naj kadi, da nikjer nič ni. Blagoslovi naj tako, da bo od paše in živine primernega užitka dosti in blagostanje, da brez morečih službi Boga služili, se mu zahvaljevali in bo tako vse vaše delo in življenje v Njegovo slavo.

Blagoslov kapelice:

Zakaj tu gori kapelica? Zakaj pa so po vseh hribih bele cerkvice? Mišljenje in čustvovanje naših prednikov je bilo tako: na pokrajinsko najlepših točkah, kjer naposled obsežen, kjer lepote stvarstva in mogočnost posebno vidna – tam so lažje, najvztrajnejše molili k Bogu, tam sproščeni skrbi in težav vsakdanjosti bili Bogu bližji, bili boljši, kar jih je v dolini, v vasi, soseski ločilo, to je doli ostalo, na višavah so si bili bolj bratje, je vladala ljubezen – zato ker so bili Bogu bližji, so se zbližali tudi med seboj. Iz te miselnosti so gradili bele cerkvice po hribih, ki so tako značilne za naše kraje.

Iz iste miselnosti je bila zidana ta kapelica na Krvavcu – za domačine in turiste. Kdor z odprtimi očmi in z dovzetnim srcem hodi v planine – bodisi na delo, bodisi na oddih – pride z naravnost doslednostjo v naročje Boga, do spoznanja Stvarnika, ki se nikjer čudovitejši in navzočnejši ne kaže kakor v gorah in pa na morju.

Glejte – pred nami se razprostira vsa lepota in ljubkost naše zemlje, ki živi vas in je vaše prednike, preznojena z njihovim in vašim znojem, posvečena z njihovim in vašim delom, ki je grobove tolikih rodov, ki so živeli na njej, ki za vas pripravlja istotako tisti temni grob – poglejte to zemljo, ki jo Bog ustvaril v toliki lepoti, za vas, vsem jo dal v bivališče in obdelovanje.

Okrog in okrog pa venec gora, v nebo kipečih skalnatih vrhov – veličastvo božje moči, ki je z lahkoto, z migljajem svojega prsta dvignil ogromne skale, ki gledajo k višku, kakor bi bili okameneli od zamaknjenja nad božjo veličino in svetostjo.

Kdor preprosto in dovzetno gleda zazre roko božjo v vsem tem lepem in veličastnem stvarstvu in samoposebi umevno se mu zdi, da moli in počasti svojega Boga na takem kraju, kjer se mu Bog v čudežih stvarstva tako izvirno in čudovito razodeva.

Za koga vse to? Za nas! Da uživamo in vabimo vse. Da se veselimo lepote, in kar ta zemlja rodi, da nam služi v hrano in vsestransko uporabo.

Ko gledamo vso to stvarstvo, spoznajmo tudi to, kam nam roka vsemogočnega kaže – da je pri Njem naš cilj, da tisto hrepenenje, ki nas žene v gore, v Njem najde popolno , da je tudi ta čudni klic planin, ki ga začujemo v sebi in mu moramo slediti (hudo nam je, če ne moremo), tudi ta klic je v resnici klic samega Boga, ki nas k sebi kliče, ki vabi, da preko vidnega stvarstva spoznamo Njega, ki je Stvarnik vse lepote in veličine, da vzljubimo Njega, ki kot oče z lepoto in krasoto obdal naše bivališče, da gremo k Njemu, dokler v Njem ne najdemo pravost sreče in radosti, pa tudi spoznanja in resnici.

Da bi to tem bolj spoznali, da bi s tem gotoveje prišli k Bogu svojemu, v to naj služi tudi ta kapelica, ki nas še bolj spominja Boga, nam nudi priložnost, da ga molimo in počastimo. Tako nas bodo planine in planinstvo poplemenitilo. Ne podivjaki (pastirji), ne razbeganosti napredovati (turisti) v hribih, ampak v plemenitem mišljenju in ljubezni medsebojni, da si vpričo božje vsemogočnosti stojimo nasproti kot človek človeku, kot božja stvar božji stvari, kot otroci istega Očeta, ki je nad nami.

V to naj služi ta kapelica – naj bo tu kraj, kjer telo in duša ozdravi, se napije zraka, sonca, pa tudi milosti in božjega blagoslova. Amen. Deo gratias!

Štorkljini mladiči so se skupaj z mamo vrnili v Cerklje

V torek, 6. avgusta, je dr. Zlatko Golob iz Ambulante za male, divje in eksotične živali in azil iz Mute pripeljal v Cerklje na Gorenjskem družino štorkelj, kjer so jih izpustili v naravo.  Onemogle mladiče in njihovo mamo štorkljo so 4. julija premestili iz gnezda na strehi župnišča v Cerkljah na Gorenjskem v zavetišče na Muti, da ne bi poginili. Za mamo štorkljo so napovedovali, da ne bo nikoli več letela. Župan občine Cerklje na Gorenjskem Franc Čebulj je zato organiziral dostop do gnezda in s strokovno pomočjo DOPPS omogočil premestitev mladičev v zavetišče. Iz gnezda so jih vzeli s pomočjo gasilskega dvigala. Poškodovani mamo štorkljo je direktor DOPPS Damijan Denac takoj odpeljal na Kliniko za male živali v Ljubljano, kjer so ugotovili, da ima polomljeni dve kosti na perutih (krokarnico in ključnico). Ker ni mogla hraniti svojih mladičkov, je bilo njihovo življenje ogroženo. Zato so mami štorklji zaradi poškodbe dali obroček šele sedaj, ko je zdrava, po prihodu v Cerklje, je povedal Dušan Dimnik, prostovoljec Slovenskega centra za obročkanje ptic.

Okrevanje je potekalo po načrtih

Štorklje je v Cerklje iz zavetišča v Muti pripeljal dr. Zlatko Golob

Kot je povedal dr. Zlatko Golob iz Mute, je okrevanje potekalo po načrtih. Poškodovani kosti so uspešno pozdravili in čez tri tedne je mati štorklja že začela leteti. Domačini so navdušeni, da velike bele ptice znova letajo pod Krvavcem. Mladiči, dva sinova in dve hčerki so v času okrevanja, v enem mescu v Muti pridobili vsak okoli 1800 gramov. Za prehrano so uporabili v mesecu dni 21 kilogramov rib, 5400 enodnevnih piščancev in 350 miši in podgan. V tem času so imeli izredno kvalitetno hrano, da so rasli hitreje, da se razvije skelet, mišice in perje. Po dveh urah je k njim, ko so se vrnili v Cerklje, priletel še očka in oba z mamico, ki je dobro okrevala, sta poletela nad Cerkljami. Tako je družina zdaj spet skupaj.

Kmalu bodo štorklje odletele na jug

Štorklje so se hitro privadile na staro, domače okolje

“Približuje se čas, ko bodo štorklje odletele na jug Afrike, do Cape Towna,” je pojasnil Dušan Dimnik. “Skupina štorkelj se na 5000 kilometrov dolgo pot iz Slovenije poda v dveh jatah, skupaj po 50 do 100. Letijo skupaj, da si režejo pot, podobno kot kolesarji. Starejše se vsako leto vrnejo, mladički pa tam ostanejo štiri do let pet, da spolno dozorijo, nato se vrnejo na približno isto območje”, je še povedal Dušan Dimnik. Potovanje v Afriko, v Tanzanijo lahko traja tudi 14 dni.

Mami štorklji je Dušan Dimnik na nogo dal obroček s številko, štorkljo pa drži Tilen Basle. Poleg dr. Zlatko Golob.

Mladiči belih štorkelj bodo ostali še nekaj časa skupaj, nato pa bodo konec avgusta lahko že odleteli na jug. To potovanje na jug lahko traja do enega leta , ker se selijo postopoma, ustavljajo pa se na območjih, kjer je zadosti hrane. Naslednje leto bodo preživeli že v Afriki. Ti mladiči se poredkoma vrnejo nazaj v Evropo, so pa vsi obročkani, tako, da bodo vedeli, če se bodo kdaj vrnili iz Afrike. Ko štorklje odrastejo, se vrnejo in živijo tudi več kot dvajset let. Imajo malo mladičev, le dva do tri na leto. “Za dom štorkelj je vedno veljalo Pomurje”, je povedal Tilen Basle, orientolog v Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. V zadnjih letih štorklje iz Pomurja izginjajo zaradi hrane, več pa jih opažajo v drugih regijah kot npr. na Gorenjskem in Dolenjskem, kjer njihovo število narašča. Na Gorenjsko so se začele naseljevati pred okoli 15 leti.

 

Besedilo in foto: Janez Kuhar