Prvo pisno poročilo o cerkvi je iz 1535, ko je škof Daniel de Rubeis v njej posvetil prezbiterij in glavni oltar svetega Duha. Trije preprosti poznogotski sklepniki z rastlinsko ornamentiko, ki so vzidani na zunanji sklepni strani sedanjega prezbiterija, so verjetno krasili rebrasto-obočni sistem tedaj novega prezbiterija. Škof je svetoval, naj popravijo tudi ladjo in za cerkev priskrbe ustrezno opremo, kot so mašne knjige, svečava, liturgična obleka … Iz tega lahko sklepamo, da je bila cerkev tedaj že stara, pa tudi ubožna in razmeroma zanemarjena. Prvotno je bila verjetno last češnjevškega dvora. Da je bilo res tako, kaže tudi, da so jo v 16. stoletju, ko sicer ni bilo več lastniških cerkva, za svojo očitno šteli plemeniti Reini, lastniki strmolskega in češnjevškega dvora, jo zavzeli in v njej pustili pridigati svojim luteranskim predikantom. To je šlo močno v nos bližnjim velesovskim nunam in vizitatorju škofu Bizanciju 1581.
Najstarejši del sedanje stavbe je spodnji del v osnovi poznogotskega zvonika, ki je bil kasneje nadzidan, stoji pa na osi cerkve. Ima talni zidec, katerega znatni del je pod današnjo ravnijo tal, in dva kamnita venca. Njegov monumentalni, masivni portal v pritličju, s konca 17. stoletja, je iz zelenega kamna, iz enakega gradiva pa so tudi okviri lin. Zvonik je bil nekdaj izjemen po svoji poslikavi, saj je bil v celoti toniran grafitno sivo, bordure in vogalni pasovi pa so bili beli. Sedaj je bel s sivo naslikanimi vogalniki. Za sedanjo cerkev se piše, da je nastala 1833, a je njena arhitekturna zasnova značilna za sredino 18. stoletja, ko je stavba verjetno nastala. Značilnosti 19. stoletja s svojo rusticirano fasado kaže zakristija, ki je bila verjetno res postavljena 1833. Prej je bila na vsaki strani prezbiterija po ena manjša, pritlična, sedanja na južni strani pa je večja in nadstropna. V njej sta lavabo iz zelenega kamna s konca 17. stoletja in lepa starejša, slogovno neobičajna zakristijska omara. Cerkev ima pravokotno ladjo z znotraj zaobljenimi vogali in kvadraten prezbiterij s posekanimi vogali. Notranjščino členijo pilastri in venčni zidec, ki je v vogalih ladje prekinjen. Pod njim so pravokotna okna, nad njim pa polkrožna. Podobar Aleš Janežič je 1852 izdelal glavni oltar (v katerem je slika Prihod svetega Duha Franca Bizjaka iz 1855), 1860 in 1862 stranska oltarja svetega Andreja in svete Marije Magdalene, 1863 pa še prižnico. Cerkev obdaja železna ograja na nizkem zidcu, na njeni podstrehi pa biva kolonija navadnega netopirja z okoli 150 osebki.
Sv. Duha, tretjo Božjo osebo, se upodablja kot belega goloba ali kot plamene.
