V red Družbe Jezusove je vstopil leta 2000, duhovnik pa je od leta 2010. Do sedaj je sodeloval na štirih misijonih in še kakšni ponovitvi misijona. Trenutno je tajnik provinciala, vodi pa tudi jezuitsko knjižno Založbo Dravlje.
1. Kaj je vaša asociacija ob besedi misijonar?
Najprej se spomnim na tiste, ki so poslani oznanjat Jezusa Kristusa v oddaljene tuje dežele med ljudi, ki ga še ne poznajo. Je torej asociacija na nekoga, ki tvega vse za oznanilo Kristusa – tudi lastno življenje, ko gre v neznano. Narava misijonarja se gotovo ni spremenila, čeprav so težji in pomembnejši misijoni tu pri nas v evropskem (post)marksističnem okolju kot pa kje v oddaljenih deželah. Izzivi so večji, ker ljudje mislijo, da vedo, kaj je krščanstvo, pa to mnogokrat ni res. Danes se v Cerkvi spodbuja na splošno misijonski pristop k oznanjevanju, kjerkoli si.
2. Nam zaupate kakšno vašo močno izkušnjo misijona?
Močna izkušnja misijona so recimo nekateri globoki osebni pogovori z ljudmi ali spovedi, močna izkušnja je doživeti, da so mladi zaslutili, kdo je Kristus in da prinaša notranjo svobodo ter nagnili srce k njemu, močna izkušnja je stik s preizkušenim človekom, ki je veder in notranje duhovno živ, kljub mnogim stiskam in trpljenju.
3. Česa se najbolj veselite ob misli na misijon v Cerkljah?
Tega, da bomo misijonarji imeli možnost dajati ljudem upanje, spodbujati in spremljati v konkretni življenjski situaciji. Veselim se seveda tudi sodelovanja z g. župnikom, s katerim izhajava iz iste rojstne župnije in bila v osnovni šoli sošolca ter vsemi vami sodelavci v župniji, ki vas vidim aktivne in odprte s smislu delovanja in sodelovanja. Skupaj z vami in Božjo pomočjo lahko veliko naredimo.
4. Kako se misijon dandanes razlikuje od misijonov pred 20/40-imi leti?
Mislim, da predvsem v zunanji obliki, poudarkih, saj gre za potovanje Cerkve skupaj z ljudmi in njihovim konkretnim življenjem in kulturo, v samem bistvu pa mislim, da ostajajo dejansko enaki, kot je tudi sodobni človek v svojem bistvu enak človeku iz preteklosti.
5. Kakšno mesto ima v sodobni družbi zaupanje – kakšno bi morda moralo imeti?
Zaupanje je za sodobno in vsako drugo družbo temeljno, ključno: brez zaupanja razpade vsaka skupnost, vsaka ekonomija oz. gospodarstvo, vsaka politika, celo vsak smisel in pogled v prihodnost. Samo zaupanje gradi in odpira drugega drugemu. Zaupanje prihaja iz upanja, ki je bistvena moralno-duhovna identiteta krščanstva. Zaupanje, če je iskreno, lahko temelji le na notranjem spoznavanju resnice in dobrega, zato ni naivno, neumno, prazno …
6. Kaj predlagate župljanom v pripravo na župnijski misijon?
Da se nanj pripravljajo v molitvi, da bi prišili do želje po notranji spremembi, spreobrnjenju tam, kjer vsak doživlja, da je to najbolj potrebno.