V začetku drugega tisočletja so se začele množiti hčere farne cerkve, podružnice. K starejšim gotovo sodijo tiste svetega Štefana na Štefanji Gori, svete Marjete na Trati, svetega Urha na Šenturški Gori in še kakšna. Zanimivost predstavlja kar trojica, verjetno nekoliko mlajših cerkva na prvotnem območju cerkljanske župnije, posvečenih svetemu Miklavžu, in sicer v Dvorjah, v Praprotni Polici (ni je več) in na Možjanci. Večina ravninskih podružnic je verjetno nastala na pridvorni zemlji vaških vitezov, ki so živeli v mnogih vaseh cerkljanskega polja in v njihovi režiji.
Sprva so bile cerkve za današnje pojme zelo skromne, vsaj nekatere grajene iz lesa. Skozi stoletja so bile večkrat prezidane ali na novo postavljene, ker so propadale, ali pa preprosto zaradi nove stavbne mode. Vse sedanje cerkve, ne pa tudi krvavška kapela, se izražajo z baročno likovno govorico. Le v nekaj primerih je za del stavbe uporabljen mlajši slog, od starejših pa je med baročno graditeljsko ihto ostal komaj kak kamen na kamnu, pa še ti se skrivajo pod novejšimi preoblekami. Le tu in tam je viden kak gotski kamnoseški detajl.
Ni veliko manjkalo, da bi imeli tudi novejšo cerkev, saj je pisatelj Anton Koder ob drugih hvalevrednih darovih v svoji oporoki zapustil tudi denar za gradnjo cerkve v Poženiku. V viharjih finančnih prekucij ob koncu prve svetovne vojne je izpuhtel kdo ve kje med Dunajem in Beogradom, tako da načrti niso obrodili sadov. Nova cerkev se je obetala tudi pri Žagarju v Gradu (sedaj Sangrad), ki so ga konec 19. stoletja želeli kupiti menihi, da bi si tam zgradili samostan, a do tega ni prišlo, v imenovani vasi pa naj bi po izročilu zdavnaj stal samostan na območju domačije pri Kralju.
Sedaj ima cerkljanska župnija poleg župnijske cerkve še dvanajst podružnic in kapelo na Krvavcu.
