K salezijankam je vstopila leta 1985, sodelovala pa je na dveh misijonih. Zadnja leta živi v skupnosti na Bledu, kjer imajo sestre dom duhovnosti in tam z veseljem »misijonarijo« z ljudmi, ki pridejo po duhovno hrano.
1. Kaj je vaša asociacija ob besedi misijonarka?
Žena, ki ji srce utripa za Gospoda in za to, da bi mnogi izkusili Očetovo ljubezen.
2. Koga vse Jezus oz. evangeliji kličejo k misijonarjenju?
Vsakega kristjana, saj je s tem, ko je pri krstu prejel Božje življenje, povabljen, da tudi živi iz njega in kdor ga živi, misijonari s svojim življenjem.
3. Zakaj se danes sploh še organizira misijone, kako so drugačni od tistih v preteklosti?
Tudi danes ostaja želja in potreba, da bi kristjani poglobili svojo vero – odnos z Gospodom. V vsakdanji rutini potrebujemo spremembe, tako jih potrebujemo tudi v duhovnem življenju. Ena takih je tudi misijon. Vsekakor ostaja izziv, kako pripraviti misijon, da bodo današnjim kristjanom res v pomoč pri poglobitvi duhovnega življenja.
4. Na katero svetopisemsko podobo pomislite ob besedi zaupanje?
Očetova Roka, ki nas je ustvarila, nas varuje, nam daje neizmerno več kot uspemo videti, sprejeti.
5. Kje se v današnji družbi kaže pomanjkanje zaupanja?
Dovolj je pogledati povečevanje birokracije na vseh področjih. Če bi bilo več zaupanja, ne bi bilo potrebno toliko »papirologije«.
6. Kaj bodo priložnosti za osebno srečanje z Bogom tekom misijona?
Program je zelo pester, poln. Odprto srce bo našlo kaj zase. Zlasti bodo to misijonski nagovori, možnost sprejeti misijonarja/ko na obisk doma, možnost osebnega pogovora, spovedi, sv. maša.