O krščanstvu na Cerkljanskem v prvem tisočletju po Gospodovem učlovečenju ne vemo prav veliko, a vsaj od četrtega stoletja je tu, tako kot drugje v rimskem cesarstvu, gotovo že obstajala skupnost vernikov, ki se je zbirala v Kristusovem imenu. V okviru rimskodobne naselbine ob potoku Pšata v sedanjem Šmartnem pri Cerkljah so v četrtem stoletju postavili imenitnejšo stavbo, ki bi lahko bila cerkev, a bi bile za zanesljivejšo interpretacijo potrebne obsežnejše arheološke raziskave znotraj sedanjega svetišča. Omenjena stavba se je v naslednjih stoletjih verjetno spremenila v ruševine, o morebitni kontinuiteti njene uporabe v srednji vek pa lahko zaenkrat zgolj ugibamo.
V petem in šestem stoletju, ko je večina prebivalstva že prevzela krščanstvo, rimski svet pa se je zaradi lastnih šibkosti in tujih invazij sesuval, se je del prebivalstva zatekel v hribe, saj si je le tam lahko zagotovil nekaj varnosti v bolj ali manj utrjenih naseljih. V večjih med njimi so stale tudi cerkve, morda kakšna tudi na Cerkljanskem. Zgolj slutimo jo lahko, npr. na Štefanji Gori.
Po razkroju rimskega sveta so pobudo v teh krajih prevzeli novi prebivalci, predvsem Slovani, ki so se naselili ob, po novem podrejene, staroselske kristjane. Kako so slednji pod oblastjo poganskih prišlekov živeli svojo občestvenost, se ne ve. Potrebno je omeniti težko dostopno manjšo jamo v dolini Reke, kjer je bila odkrita poznoantična novčična zakladna najdba, v jami pa je tudi naravna skalna površina z vsekanimi križi, ki kažejo na njeno obredno vlogo. Mogoče gre za nekdanjo jamsko cerkev, žal pa njene uporabe ne moremo podrobneje časovno opredeliti.
