I. Redno zvonjenje
- Jutranjica ali dan zvoni
Skoraj hkrati z večernim zvonjenjem (13. stol.) zasledimo običaj, da se je ob zori zvonilo Mariji v pozdrav in čaščenje. V civilnem življenju je bilo že zdavnaj prej v navadi jutranje zvonjenje, ki je naznanjalo, da se mestna vrata odpro in da se zopet začenja življenje na ulici in trgu. Pri nas so nekoč zvonili dan ob 4. uri zjutraj. Tedaj je bilo to zvonjenje znamenje za uro, ker druge niso imeli. Najprej so zvonili brez presledka s srednjim zvonom, nato pa še z malim, ob nedeljah pa z velikim in srednje malim. To zvonjenje je bilo podobno večernemu.
Danes se jutranjica redko sliši. Včasih za velike praznike, ko s pritrkavanjem naznanijo slovesnost tistega dneva …
- Zvonjenje ob sedmih zjutraj
V času, ko je l. 1713 razsajala kuga, je ljubljanska škofija ukazala, naj se vsak dan zvoni četrt ure z vsemi zvonovi zjutraj ob 9. in zvečer ob 20. uri. Verniki naj ta čas molijo 5 očenašev in zdravamarij za odvrnitev strašne nadloge. Leto kasneje so ukazali, naj se zvonjenje ob 9. uri prestavi na 7. uro. Tako je ostalo vse do danes. Zvonjenje ob 7. uri zjutraj je bilo torej uvedeno zaradi kuge in Turkov, ki sta bila huda sovražnika našega ljudstva. V zavesti naših prednikov pa je zvonjenje ob 7. uri zjutraj zamenjalo jutranjico. V času zvonjenja smo povabljeni k molitvi avemarije.
- Opoldansko zvonjenje
Veliko pozneje kot večerno in jutranje zvonjenje je prišlo v navado opoldansko zvonjenje. Papež Kalist III. (1455-1458) je ukazal opoldansko zvonjenje, da bi z molitvijo izprosili zmago nad Turki. Papež je v pismu opozoril na turško nevarnost. Naročil je, da se vsak dan zvoni med 9. uro (nono) in večernicami tako, da vsi slišijo. Tedaj naj se moli očenaš in trikrat zdravamarija. Zaradi tega so opoldanski zvon poimenovali »turški zvon«.
- Večerno zvonjenje
Večerni zvon ima veliko moč in vpliva na človeško dušo. Že pesnik Dante (+1321) opeva, kako se popotnika poloti domotožje, ko zasliši iz daljave večerni zvon, ki žaluje za umirajočim dnevom.
Pravi začetnik večernega zvonjenja na čast Gospodovega oznanjenja je papež Gregor IX. (1227-1241). K razširjanju tega zvonjenja (predhodnik današnjega večernega angelskega pozdrava) so zelo pripomogli frančiškani. Razen angelskega pozdrava se zvečer zvoni še z manjšim zvonom za verne duše. Ponekod zvoni zvečer tudi na čast sv. Florijanu, zavetniku proti požarom. Večernemu zvonjenju v ljudskem izročilu pravimo tudi »avemarija«. To je zadnje zvonjenje v dnevu.
- Zvonjenje ob petkih
Praška sinoda (l. 1386) naroča, naj se vsak petek zvoni v počastitev Jezusovega trpljenja. Ko se oglasi zvon, naj vsi prekinejo z delom, tudi z obedom in kleče zmolijo pet očenašev v spomin na Jezusovo trpljenje. Papež Benedikt XIV. je leta 1740 predpisal, da se v vseh stolnih in župnijskih cerkvah zvoni ob 3. uri popoldne v spomin Jezusovega trpljenja in smrti. V naše kraje je to zvonjenje vpeljala salzburška sinoda (l. 1418).
- Mrliško ali pogrebno zvonjenje
Mrliško zvonjenje ima dva dela. Smrt naznani »cingel« v župnijski cerkvi ali na podružnici, ko se g. župniku prijavi cerkveni pogreb. To zvonjenje je treba pozorno poslušati! Če zvoni dvakrat z malim zvonom, pomeni, da je umrla ženska. Če zvoni trikrat, pa pomeni, da je umrl moški. Kadar umre župnik ali škof, se smrt naznani na podoben način, toda z velikim zvonom. Drugo mrliško zvonjenje so »cuge«, ki se zvonijo z vsemi zvonovi po jutranjem, opoldanskem in pred večernim zvonjenjem. Ob tem zvonjenju naj bi se še posebej spomnili pokojnika, ki bo kmalu pokopan.
Zvonjenje na praznik vseh svetih zvečer, ko se molijo rožni venci za naše drage rajne, je daljše trikratno zvonjenje z vsemi zvonovi. Vsak začetek naznani enega od treh delov molitve rožnega venca.
- »Delopust«
Naši predniki so skovali zanimivo besedo, ki je zelo sporočilna, pomeni pa »pusti delo«. Človek si mora vzeti čas za pripravo telesa in duha na nedeljo, na praznik … Tudi Stvarnik je po opravljenem delu stvarjenja sveta in človeka sedmi dan počival.
Zato delopust zvoni ob sobotah in dan pred velikimi (zapovedanimi) prazniki v »zimskem« času ob 15. uri (to je od godu nadangelov Gabrijela, Rafaela in Mihaela – 29. 9., pa do godu mučenca sv. Jurija – 23. 4.), v »poletnem« času pa ob 16. uri. Delopust pred prazniki pogosto naznanimo s slovesnim pritrkavanjem.
II. Mašno zvonjenje
Že samo ime pove, da v to kategorijo sodijo načini zvonjenja, ki vabijo k bogoslužju.
- Zvonjenje k maši ali »firkelc«
Že samo ime pove, da gre za nedeljsko in praznično zvonjenje 15 minut pred sv. mašo. Zvoniti začnemo z malim zvonom, nato se mu pridružijo tudi drugi, ki v enakem vrstnem redu tudi pojejo. Ob večjih praznikih se pred bogoslužjem oglasi slovesno pritrkavanje …
Ob delavnikih zvonimo pol ure pred začetkom bogoslužja.
- »Urni zvon«
Ob nedeljah in praznikih prvič vabimo k bogoslužju že 1 uro pred obredom, in to z velikim zvonom.
III. Izredno zvonjenje
- »Huda ura«
Kadar se je bližala nevihta, so včasih zvonili »hudo uro« predvsem kot znamenje za molitev, ki naj odvrne razdivjane strele. Ljudje so verjeli, da glasovi zvonov odganjajo nevihte in lomijo strele. Najprej se oglasi veliki zvon, nato se mu pridružijo drugi. Zvonilo naj bi tako dolgo, dokler nevarnost ne pojenja …
- »Požar«
V preteklosti, ko ni bilo zdaj poznanih načinov alarmiranja, so zvonovi opravljali svojo nalogo tudi v »civilni sferi«. Tako se je v primeru požara klicalo na pomoč z bitjem ob plat zvona. To je bilo videti tako, da je kembelj na eno stran udarjal močneje …
Kadar zvoni ob neobičajni uri, pomeni, da se je zgodilo nekaj izrednega.