Pater Branko Cestnik je pristopil h klaretincem leta 1986, ker sem hotel biti misijonar. Najprej si je predstavljal, da bo šel v misijone v Južno Ameriko ali v Afriko, proti koncu študija, ki ga je opravil v Rimu, pa je bilo jasno, da se bo vrnil v Slovenijo. Čeprav je delal različne stvari – od mladinske pastorale, pisanja člankov do župnikovanja –, se je potrudil vsako leto iti na vsaj en ljudski misijon. Za sabo ima tako dobrih tovrstnih 20 misijonov po Sloveniji.

1. Kaj je vaša asociacija ob besedi misijonar?

Oznanjevalec – to je prva asociacija. Druga pa da si na razpolago za, kamor te kličejo potrebe Cerkve. Danes so potrebe Cerkve povsod takšne, da si povsod vsaj malo misijonar.

2. Nam zaupate kakšno vašo močno izkušnjo misijona?

Vsak misijon ima neko svoje obličje. Ponavljanj ni, čeprav so si vzorci misijona podobni. Bil pa je na Dolenjskem pred leti nek misijon, da sva s somisijonarjem spovedovala še v nedeljo popoldan, ko je misijon bil že formalno zaključen. Teh vrst pred spovednicami zdaj več ni. Pred dvajsetimi leti je šlo največ misijonarjeve energije v spovedovanje, zdaj je več srečanj in pogovorov.

3. Ali misijon danes sploh še deluje, je sploh potreben?

Vernost človeka se spreminja. Misijon je misijon zato, da sledimo človeku, kjer je. Včasih se je ves misijon odvijal v sakralnem prostoru na relaciji spovednica–prižnica, danes ga je veliko v dvoranah, po domovih. Ljudje se odzivajo in kažejo potrebo po misijonu vendar takem, ki je bližji njim.

4. Na kateri svetopisemski odlomek se spomnite, ko slišite besedo zaupanje, zakaj?

Najpogosteje na ribiča Petra, ki je na Jezusovo besedo še enkrat vrgel mrežo, čeprav prej ni nič ujel. Njegova empirična pamet mu je sicer rekla, da rib ni, vendar je zaupal Jezusu.

5. Kdaj je bilo vaše zaupanje zadnjič na preizkušnji? Kako ste odreagirali?

Verjetno letos, ko so naši skavti lezli na Uršljo goro, jaz pa sem šel naprej z avtom, saj sem moral še isti dan nazaj, ker sem imel doma večerno mašo. Grozno je deževalo in pihalo, da je vodo neslo tudi pod palerine. Mislil sem, da bodo upešali, se kam skrili, da vse to mine. Pa niso. Sredi neurja so prišli na vrh. Malo me je bilo sram, da jim nisem bolj zaupal.

6. Kaj predlagate župljanom v pripravo na župnijski misijon?

Da ne kalkulirajo preveč, bi šel/ne bi, se splača/se ne splača, bo čas/ne bo časa. Ampak da zaupajo in se prepustijo misijonskemu dogajanju, ki zna presenetiti tam, kjer najmanj pričakuješ.