V samostan k šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja sem vstopila leta 2008 po končani gimnaziji. Sedaj živim v Šturjah v Ajdovščini. Sem katehistinja v nekaj okoliških župnijah, precej sodelujem tudi pri spletni pastorali v naši provinci. Pred leti smo sestre pripravile misijon v Kapeli pri Radgoni, ki je rojstna župnija naše ustanoviteljice m. Margarete Puhar.
1. Kaj je vaša asociacija ob besedi misijonar?
Tisti, ki oznanja Kristusa in Njegovo veseli oznanilo.
2. Kako pomembno je zaupanje v vaši skupnosti, kako ga negujete?
Zaupanje je temelj skupnega življenja in dobrega sodelovanja. Gradi se z iskrenostjo in ponižnostjo.
3. Zakaj je sploh potrebno misijonariti po krajih, ki so za Kristusa že slišali?
Da bi popravili podobo Boga, ki jo ljudje pogosto razlagamo malo po svoje, in da bi se navdušili za evangelij in ga prepoznali kot oznanilo upanja in radosti.
4. Kdaj je bilo vaše zaupanje zadnjič na preizkušnji? Kako ste odreagirali?
Moje zaupanje je pogosto na preizkušnji: vedno ko se bolj kot Kristusa oklepam zemeljskih “varnosti” in iskanja rešitev na človeški način. Takrat me Bog poišče na duhovnih vajah ali po kakšnem drugem milostnem trenutku.
5. Kakšen misijon se bo novembra odvil v Cerkljah?
Verjamem, da bo to misijon sodelovanja, bratsko-sestrskega poslušanja Svetega Duha. Najprej misijonarjev, od nas pa naj se naleze vse župnijsko občestvo. Svetu Duh je namreč dan skupnosti, Cerkvi.
6. Kaj poleg molitve še lahko storimo v času pred misijonom?
Molitvi sledi odprtost za bližnjega. Ni dovolj, da jaz srečam Kristusa in poglobim odnos z njim, če se to ne zgodi tudi bližnjemu in vsemu občestvu.