Metka Kos je Frančiškanka Marijinina misijonarka in živi v mednarodni skupnosti v Ljubljani. K sestram je vstopila leta 1998, po končanem študiju. Veliko let je delala v pastorali mladih, sedaj pa izpolnjuje svoje poslanstvo na Svetopisemski družbi Slovenije, kjer pripravlja srečanja s Svetim pismom za različne župnijske skupine. Navzoča je tudi v Frančiškanski mladini in duhovno spremlja nekaj oseb. Za seboj ima tudi 4 ljudske misijone.
1. Kaj je vaša asociacija ob besedi misijonarka?
Moja prva asociacija ob tej besedi je, da je vsak kristjan poklican, da s svojim življenjem pričuje, kaj je Jezus storil zanj. Ko kdaj podelim, kako me Bog vodi skozi življenje, zaslutim, kako vsi potrebujemo slišati, kar opevajo Psalmi v Svetem pismu, namreč o čudovitih Božjih delih, ki jih dela danes. Zato pogum, ne bojte se povedati, kaj vse je Jezus storil za vas.
2. Kako vse sestre FMM živite misijonsko poslanstvo?
Sestre najprej oznanjamo Gospoda z našim življenjem v skupnosti, ko skupaj molimo, skrbimo druga za drugo, se podpiramo, se v odnosih tudi brusimo in se učimo odpuščati. Oznanjamo pa tudi vsaka v svojem misijonu, ki so zelo različni. Vsaka ima svoje poslanstvo ali v okviru Cerkve ali v redni zaposlitvi v svetu, v večjih hišah pa imajo sestre svoje poslanstvo tudi znotraj samostana. Za nas je misijon tam, kamor smo poslane. Ko sem npr. živela štiri leta v Franciji, sem bila tam poleg študija dejavna v župniji kakor tudi med ubogimi v naši stolpnici v revni četrti. Sestre smo namreč imele skupnost v stanovanju. Tako sestre odgovarjamo na potrebe, tam kjer živimo in skušamo biti blizu ljudem, ki prihajajo k nam.
3. Zakaj se danes sploh še organizira misijone, kako so drugačni od tistih v preteklosti?
Misijon je res poseben čas za župnijo, ko verni spet obnovimo zavest o svoji krstni poklicanosti. Kaj to pomeni? Vsak krščen je pri krstu prejel poslanstvo, da oznanja Jezusa. Danes je to še veliko bolj pomembno, ko kristjani postajamo manjšina v družbi. Prepričana sem, da je v Cerkvi danes čas laikov. Gospod vas kliče, da ste zgled poštenosti in pravičnosti na delovnem mestu, da ste v svojih družinah duhovni očetje in matere, ki posredujete vero svojim otrokom tako, da jo sami živite, da ste v oporo ljudem v stiski, ki so danes daleč od Boga in izgubljeni. Biti kos tako velikemu poslanstvu, ki nam ga je Jezus zaupal, pomeni, da se kot njegovi učenci kdaj pa kdaj ustavimo za nekaj dni in poglobimo zaupanje vanj ter si naberemo moči za pričevanje. Temu je namenjen misijon. Zato se oblike misijonov spreminjajo, glede na to kako se tudi naše vsakdanje življenje spreminja. Včasih so bili t.i. pridigani misijoni, kjer so imeli glavno besedo misijonarji, sedaj pa imate laiki vedno več mesta tako pri pripravi kot tudi pri izvedbi misijona. Če pomislite, kako bo izgledalo življenje vaše župnije čez 15 let, kaj se vam zdi, kakšno bo vaše mesto v župnijski skupnosti? Verjamem, da vas bo prihajajoči misijon pripravljal na tudi na to. Zato je sedaj čas, da res z velikim zaupanjem prosimo Svetega Duha, da bi v vas prebudil željo po služenju, da bi vsak nekaj malega prispeval k živosti vaše župnijske skupnosti.
4. Na kateri SP odlomek se spomnite, ko slišite besedo zaupanje, zakaj?
Spomnim se na slepega Bartimaja, ki ga Jezus ozdravi. Najprej slepi kliče: »Jezus, Davidov sin, usmili se me«, ko pa ga učenci hočejo utišati, začne vpiti na vse grlo isto molitev. Včasih Bog preizkuša naše zaupanje do te mere, da molči do trenutka, ko res iz dna srca izrečemo svojo prošnjo v stiski. Ozdravljeni Bartimaj je šel za Jezusom ne le za to, ker je končno videl, temveč tudi zato, ker ga je Jezus ozdravil slepote srca – spoznal je, da je Jezus Bog, ki mu je mar za svoje brate in sestre.
5. Kdaj je bilo vaše zaupanje zadnjič na preizkušnji? Kako ste odreagirali?
Midva z Bogom imava pogoste dogodivščine na področju zaupanja. V zadnjem letu sem živela zelo intezivno obdobje, kljub koroni. Včasih se je zgodilo, da sem si napisala nujne stvari, ki sem jih morala naredit v dnevu, potem pa je prišlo toliko nepredvidenih stvari v skupnosti, kjer sem bila tudi predstojnica, da sem bila večkrat v stiski, kako izpeljati najnujnejše. V takšnih stresnih situacijah večkrat molim molitev, ki gre takole: »Jezus, tebi sem izročila ta dan in verjamem, da boš naredil vse, da se bo izšlo. Zato te sedaj prosim, pomnoži čas, ker mi že voda v grlo teče. Zaupam, da boš našel način, da izpeljem ta dan do konca.« Povem vam, da je po tej molitvi Gospod vedno pomnožil čas, da se je izšlo. Včasih je ta pomnožitev bila takšna, da sem zelo hitro kam prišla, drugič sem našla zelo enostavno rešitev svojih težav, tretjič sem ugotovila, da ena pomembna zadeva brez težav počaka… Skratka, Bog je neverjeten, kako vse naredi prav, ko mu popolnoma zaupamo.
6. Česa se najbolj veselite v povezavi z misijonom?
Veselim se osebnih srečanj in presenečenj Boga. Bog ponavadi deluje povsem mimo naših pričakovanj in verjamem, da nas bo tudi na tem misijonu presenetil in nam podaril stvari, o katerih niti ne sanjamo, a bodo za nas postale izvir življenja in sreče.