Vseslovenski molitveni dan v čast Božji Materi Mariji v zahvalo za matere, družine in priprošnjo za zdravje vseh bolnih

Na pobudo ljubljanskega nadškofa metropolita in predsednika Slovenske škofovske konference msgr. Stanislava Zoreta so slovenski škofje določili, da bomo v sredo, 25. marca 2020, na slovesni praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, praznovali vseslovenski molitveni dan v čast Božji Materi Mariji v zahvalo za matere in priprošnjo za zdravje vseh bolnih.

Škofje vabijo duhovnike, da ta dan pri svetih mašah vključijo prošnjo za vse matere, bolnike ter zdravstvene delavce v naši domovini. Člani redovnih skupnosti, družb apostolskega življenja in laiških gibanj so povabljeni, da v svojih domovih molijo za matere, družine, zdravje v naši domovini ter na priprošnjo Božje Matere Marije, ki jo v litanijah kličemo tudi »zdravje bolnikov«,  k čimprejšnjemu končanju epidemije.

Škofje vabijo družine in vernike, da ta dan posebej molijo rožni venec, zmolijo litanije Matere Božje, pojejo Marijine pesmi oz.  preberejo praznično dnevno Božjo besedo.

dr. Tadej Strehovec, Generalni tajnik SŠK

Kako gremo po novem k sveti maši

Položaj, ki ga doživljamo s sveto mašo prek ekrana ali aparata, je razumljivo precej poseben. Ko se slišimo po telefonu ali se vidimo v primerni varni razdalji, si povemo, da se pogrešamo. Mene spominja na leto 1984, ko devet mesecev nisem vstopil v cerkev in sploh nisem bil pri maši, pa je moje krščanstvo preživelo. Takrat sem bil pri vojakih. Veljalo je pravilo, da ima Jugoslavija svobodo veroizpovedi. Drugo pravilo pa je zahtevalo, da vojaška obleka ne sme v cerkev. Tretje, da v času služenja vojaščine – 15 mesecev – ne smeš obleči civilne obleke. Vsekakor, ko sem se po devetih mesecih »prešvercal« v cerkev v Tvrđi v Osijeku na kor, sem jokal kot dež … Naš položaj ni tako kritičen, saj imamo veliko možnosti biti pri sveti maši. Kako torej gremo k maši po televiziji, radiju ali na medomrežju.

  1. Na sveto mašo se pripravimo. Pogledamo ponudbe in se odločimo, katero sveto mašo bomo obiskali. Da nas med mašo ne bo motila kuhinja ali druge zadeve.
  2. Uro pred sveto mašo se postimo, zato da bi lahko prejeli duhovno obhajilo.
  3. Se mašno oblečemo. Ne moreš k maši v pižami ali v trenirki.
  4. Za družino pripravimo stole, ker to ni gledanje katere koli oddaje, ampak je maša.
  5. Se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. Če nimamo kar z navadno vodo, da se spomnimo krsta.
  6. Ko je čas za stanje, stojimo, sedimo in klečimo, kadar je treba.
  7. Kar govori ljudstvo skupaj glasno odgovarjamo.
  8. Poberemo miloščino. Po koncu epidemije bodo mnogi v stiskah in se bomo odločili, komu bomo dali darove svoje mašne nabirke. Božji dar kliče k temu, da tudi sami darujemo.
  9. Ministranti lahko ministrirajo vsaj z zvonjenjem, če je pri hiši kakšen zvonček.
  10. V družini si podamo roke pred obhajilom
  11. Duhovno obhajilo lahko pospremimo z zahvalami, ki jih izrečemo na glas
  12. Pri blagoslovu sprejmemo blagoslov z glasnim »amen«.
  13. Spremljamo zaključno pesem in še sami kaj zapojemo.
  14. Po maši posedimo ob družinski mizi, popijemo kaj všečnega, pojemo kaj vitaminov ali sladkega. Si povemo, kaj nam je bilo všeč. Kaj bomo za Jezusa storili v življenju. Naredimo selfi, nekaj narišemo ali napišemo. Pošljemo župniku sporočilce (lahko selfi) in ali SMS tistim s katerimi navadno poklepetamo pred cerkvijo.

Potem se lahko spet preoblečemo v domače cunje.

Seveda je tudi spremljanje svete maše med kuhanjem kosila boljše kot nič, a če si boste vzeli čas za Gospoda, boste imeli toliko boljši občutek, da je kakšen dan, kakšna ura drugačna od drugih.

Janez Kobal

 

Epidemija virusa in epidemija hvaležnosti

V teh dneh se v toplini svojega doma marsikdo sprašuje, kako je sploh mogoče, da en virus spodbudi tako drastične ukrepe, ki smo jih dolžni upoštevati, če ne želimo škodovati svojemu bližnjemu. Zaprtje šol in vrtcev, prekinitev javnega prometa, prepoved druženja … Kdo bi še pred mesecem dni sploh pomislil, da se lahko zgodi, kar danes doživlja praktično ves svet.

A resnici na ljubo po teh dnevih samoizolacije nam marsikaj ne bo več tako samoumevno, kot nam je bilo nekdaj. Epidemija poleg nevarnosti v nas budi tudi hvaležnost.

  • Hvaležni smo za ljudi, ki jih imamo radi. Verjetno še nikoli nismo imeli toliko časa za ljudi, ki so nam najbližji. Zato so ti trenutki kljub temu, da so lahko zaradi bližine precej naporni, tudi izjemno lepi. Končno smo lahko skupaj, in neštevilne obveznosti nas ne trgajo več proč od ljudi, ki so nam dragi.
  • Hvaležni smo za hrano. Hrana je dragocena dobrina, ki jo pogosto premalo cenimo in kdaj celo zavržemo, ker je nismo uspeli zaužiti. Sedaj, ko je odsvetovan obisk trgovin, imamo lepo priložnost, da porabimo zalogo iz svoje shrambe in se zavemo, kako dragoceno je imeti svoj vrtiček, na katerem lahko naberemo svežo solato in kako prav nam pridejo kozarci z vloženim sadjem in zelenjavo, ki so nam preteklo poletje sicer vzeli veliko časa, danes pa so neprecenljivi.
  • Hvaležni smo za naravo. Kako lepa je naša narava in kako dragocen je občutek svobode, ko končno lahko odpremo vrata svojega doma in se ob za nas neobičajnih urah odpravimo na sveži zrak! Epidemologi nas spodbujajo, naj otroci raje plezajo po drevesih kot igralih in odkrivajo, kako neizmerne možnosti igre nudi narava sama.
  • Hvaležni smo za šolo življenja. Otroci v teh dneh ne hodijo v šolo. A se lahko učijo ne samo preko spletnih učilnic, ampak tudi za življenje: Kako pospraviti stanovanje, kako speči kruh in skuhati kosilo, kako speči pecivo in brez prepirov uživati v skupni igri.
  • Hvaležni smo za delo. Pogosto se čutimo preobremenjeni, v teh dneh pa vidimo, kako ljudje potrebujemo delo in rutino, sicer se hitro začnemo dolgočasiti. Daljši popoldnevi tako tudi ob delu od doma omogočajo, da dobro pospravimo stanovanje in postorimo marsikaj, za kar nam običajno zmanjka časa že samo zaradi vožnje v službo in nazaj.
  • Hvaležni smo za svoje duhovnike, ki iščejo tisoč in eno možnost, da bi nam bili blizu.
  • Hvaležni smo za sveto mašo in pobožnosti, ki jih lahko spremljamo preko spleta, radijskega sprejemnika in televizije.
  • Hvaležni smo, da smo zahvaljujoč moderni tehnologiji povezani, čeprav se ne smemo družiti.
  • Na kratko: Hvaležni smo za to, kar je v življenju bistvenega pomena. 

Zagotovo bi poleg naštetih lahko našli še vrsto drugih razlogov za hvaležnost. Skušajmo torej v tem negotovem času gledati tudi z očmi hvaležnosti, da bomo tudi, ko nas epidemija koronavirusa ne bo več ogrožala, hvaležni za vse to, na kar v običajnem vsakdanu pogosto pozabljamo!

Za sklep pa še resnična anekdota. Šestletna deklica, ki še ne obiskuje šole, v teh dneh vpraša mamico: “Mami, a je danes sobota ali nedelja?” Mamica pa odgovori: “Saj res, v tem tednu se pa kar menjavata!”

Pripravila: Mojca Bertoncel

Teden družine 2020

Od 19. – 25. marca v Cerkvi na slovenskem tradicionalno obhajamo Teden družine. Urad za družino pri Slovenski škofovski konferenci je za letos izbral geslo: “Kdor se uči, je mlad.”

Za vsak dan v tem tednu je pripravljena določena misel, življenjska zgodba, molitev in iztočnica za pogovor v družini.

Prenesite si zloženko:

Zloženka-A4-Teden-družine-2020

Na Pastoralnem portalu portal.pridi.com je objavljanih sedem resničnih  zgodb, ki so vzete iz knjige Kurja juhica. Za vsak dan v tednu družine ena.  Te zgodbe prebirajo po celem svetu, otroci in odrasli. Berejo jih in postajajo modrejši.  Povabljeni ste, da jih prebereš tudi v vašem domu. Najlepše je, če jih preberete v krogu družine in si po branju vzamete še nekaj časa za pogovor. Pri pogovoru vam je v pomoč vprašanje, ki je zapisano pri določenem dnevu.  Večer zaključite z molitvijo za može, za očete, za mamice, za vse starše in otroke, za babice, … Lahko zmolite eno desetko ali pa en očenaš, toliko kot lahko. Vsaka molitev šteje.

V času epidemije prejemajmo duhovno obhajilo

Kako prejemamo duhovno obhajilo?

Škofje ordinariji do preklica podeljujejo slovenskim katoličanom spregled od dolžnosti udeležbe pri nedeljski sveti maši. Verniki naj nadomestijo odsotnost od svetega bogoslužja z molitvijo, postom, dobrimi deli, prebiranjem Božje besede, spremljanjem svete maše po radiu, TV oziroma spletu ter s prejemom duhovnega obhajila.

Če nikakor ni mogoče, da bi sodelovali pri sveti maši in prejeli sveto obhajilo, je primerno, da ga prejmemo v duhovni obliki.

Možna in priporočena oblika:

1) Na mirnem kraju se umirimo in se nato pokrižamo.

2) Zavemo se Božje navzočnosti in obudimo ter zmolimo kesanje.

3) Preberemo evangelij dneva.

4) Nekaj časa premišljujemo ob Božji besedi (bodite pozorni na to, kaj vam govori in kakšne občutke prebuja v vas).

5) Zmolimo veroizpoved.

6) Sledi duhovno obhajilo.

Jezus, verjamem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem.

(Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …)

Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi.

6) Molitev končamo z znamenjem križa.

Msgr. dr. Marjan Turnšek

Tretji postni teden: Daješ mi moč, da sem … PONIŽEN

Duhovna misel za 3. postno nedeljo.

 

Ponižen sem pred Bogom takrat, ko sprejmem to, k čemur me kliče. Da bi izpolnil svoje poslanstvo, se ne delam čez vse pomembne, ampak prisluhnem Gospodu in izpolnim nalogo. Opravim tudi tiste obveznosti, ki mi mogoče niso najbolj pri srcu. Lahko pa tudi v njih prepoznam Božji klic. V skrbi za zdravje vseh se odpovem srečanjem z mojimi dragimi.

MOLITEV

Gospod, naj se od tebe naučim,

kaj pomeni biti ponižen.

Daj mi moč, da ne bom omahoval,

ampak se bom vedno odzval tvojemu klicu.

Gost meseca februarja

»Kakšna je bila vaša pot od tálarja do talárja?« je bilo zanimivo vprašanje, ki ga je našemu gostu postavil eden od poslušalcev.

Gost tega meseca je bil namreč Marko Čižman, župnik v Podutiku, mnogim poznan kot duhovnik in kuhar. Svoje življenje je predstavil, kakor se je sam izrazil, v treh etapah – od poklica kuharja preko študija na biotehniški fakulteti do duhovniškega poklica, v okviru katerega opravlja še službo predsednika Škofijske karitas Ljubljana.

Kuhanje še vedno ostaja njegova strast in v zadnjem času svoje znanje deli z mnogimi, ki se udeležujejo njegovih kuharskih tečajev.

Na koncu nam je iz svoje zakladnice receptov predstavil izdelavo torte brez pečenja.

Naše srečanje smo končali tako, kakor smo ga tudi začeli – s pesmijo ob kitarski spremljavi našega gosta.