Pobožnost Križevega pota, Stiška vas 2020
Na prvo postno nedeljo smo se tradicionalno (letos drugič po vrsti) zbrali v Gradu pri Linetovi hiši ob vznožju hriba, kjer je že v preteklosti potekal križev pot do cerkve sv. Križa v Stiški vasi. Da bi to pobožnost obudili, so se lani ob poti postavila znamenja – 14 postaj križevega pota. Lanski pobudi je sledila nova in od letos so pri vseh postajah tudi slikovne upodobitve postaj in pod vsako zapisana molitev. Na koncu je dodana še petnajsta – vstajenjska postaja.
Kljub deževnemu vremenu in dokaj namočeni poti smo pobožnost križevega pota uspešno izpeljali. Mogoče v teh neugodnih pogojih še malo bolj doživeto. Pobožnost smo zaključili s sveto mašo v Stiški vasi.
Vse preostale postne nedelje smo verniki povabljeni, da se zberemo pri prvi postaji za Linetovo hišo in ob 14. uri ob skupni molitvi krenemo po postajah križevega pota. Za molitev se lahko uporabi ustrezno besedilo, če tega nimamo, pa lahko zmolimo besedilo, ki je zapisano pod posamezno sliko. Od postaje do postaje molimo rožni venec, ki ga ob vsaki postaji molitveno zaključimo, ne glede na to, koliko Zdravih Marij smo vmes uspeli zmoliti.
Ker se bo vsako nedeljo ob 15.00 križev pot molil tudi v cerkvi, smo romarji povabljeni, da se lahko z nekaj zamude (saj bomo pobožnost križevega pota opravili že na romarski poti) v miru priključimo pobožnosti, ki bo ob našem prihodu v cerkvi že potekala.
Boris Jereb
Svetopisemski maraton 2020 v kapeli Antonovega doma
Svetopisemski maraton je bil v Sloveniji prvič pripravljen leta 2007 ob letu Svetega pisma. Krog sodelujočih gibanj, skupnosti in cerkva se vsako leto širi. Ob celotedenskem branju Svetega pisma, ki je letos spet potekalo v kapeli Antonovega doma na Viču, se zvrsti več sto bralcev.
Letošnji svetopisemski maraton se je začel v nedeljo, 26. januarja, ob 11. uri in zaključil v soboto, 1. februarja, ob 17.00. Od začetka do konca traja neprekinjeno, podnevi in ponoči. Branje je razdeljeno na 2-urne termine, ki jih “pokrijejo” v naprej dogovorjene skupine bralcev. Enega takšnih 2-urnih terminov lahko prevzame že skupina štirih bralcev. Posamezni bralec prebere eno poglavje, nato pristopi naslednji bralec iz te skupine, ki prebere naslednje poglavje. Tako se dve uri medsebojno izmenjujejo bralci znotraj prijavljene skupine. Vsak bralec napove le, katero svetopisemsko knjigo in katero poglavje bo bral – na primer: »Pismo Rimljanom, 8. poglavje«. Vmesni naslovi (odlomkov) se ne berejo.
V naši župniji se je letos za sodelovanje odločila skupina Možje svetega Jožefa Cerklje, sodelovalo nas je 6 bralcev. Različne moške skupine smo tokrat pokrile 5 terminov: tri termine matična ljubljanska moška skupina, en termin skupina iz Štepanje vasi in en termin naša cerkljanska. Moške skupine praviloma pokrivamo najmanj prijazne nočne termine. Naš termin je bil v četrtek, 30. januarja, od 22. ure do polnoči. Prvo ˝naše˝ poglavje je bilo 25. poglavje iz Apostolskih del. V dveh urah smo z Apostolskimi deli prišli do konca, prebrali še celotno Pismo Rimljanom in končali s 6. poglavjem iz Prvega pisma Korinčanom. Prebrali smo skupno 25 strani. Nekaj ur kasneje – v petek zgodaj dopoldne je bilo sveto pismo že v celoti prebrano. Do zaključka branja v soboto, je bila še enkrat prebrana celotno Nova zaveza in še nekaj Mojzesovih knjig.
Letos so bile k organiziranju lastnih ˝mini maratonov˝ povabljene tudi župnije. Ker je informacija prišla dokaj pozno, smo se v župniji Cerklje odločili, da se branju prvič pridružimo prihodnje leto. Letošnja izkušnja branja Svetega pisma v kapeli Antonovega doma je bila tudi iz tega razloga koristna, saj bo v pomoč pri organizaciji župnijskega ˝mini maratona˝ v letu 2021. K sodelovanju bodo povabljene različne skupine, ki delujejo v župniji Cerklje – pa tudi posamezniki.
Boris Jereb
Blagoslov atrija kateheze Dobrega pastirja
V župniji Cerklje smo v letošnjem šolskem letu uspešno začeli s katehezo Dobrega pastirja.
Kaj je kateheza Dobrega pastirja? To je program verskega poglabljanja za otroke stare od treh let naprej. Traja lahko do zaključka osnovne šole. Kateheza temelji na pedagogiki montessori. Želi ustvarjati in spodbujati »izročilo« prostora, imenovanega atrij, v katerem tako otroci kot katehisti poslušajo, poglabljajo in praznujejo bistvene skrivnosti krščanske vere, ki se razodevajo v Svetem pismu in liturgiji.
Otrokom so predstavljene podobe, ki jih Jezus ponuja v svojem učenju, da bi tistim, ki mu sledijo, pomagal razumeti njihovo resnično naravo in vlogo v Božjem kraljestvu. Otrokova naravna sposobnost čudenja ga vodi k odkrivanju sveta in v skrivnost odnosov. Z majhnimi otroki se posebej osredotočimo na podobo Jezusa Dobrega pastirja – ki kliče vsakega od nas po imenu in nas vabi v intimni osebni in skupni odnos z njim, da bi lahko uživali »življenje v obilju« (Jn 10,10).
Začeli smo s I. stopnjo kateheze, ki je namenjena starostni skupini od 3 do 6 let. Letos atrij obiskuje 8 otrok. Nad dvorano Jožefa Kvasa je čudovit prostor, ki je bil pred kratki opremljen z vsem potrebnim za izvajanje I. stopnje. Seveda mora biti prostor, ki je namenjen verskemu izobraževanju tudi blagoslovljen. Župnik Jernej je ob prisotnosti otrok, njihovih staršev in sorodnikov obred blagoslova opravil v sredo 8. januarja. Pri samem obredu so s petjem sodelovali tudi otroci in ostali prisotni. Po obredu smo vsem predstavili še prostor in materiale, ki jih pri katehezi uporabljamo. Pri tem so pomagali tudi otroci, saj so v tem obdobju že marsikaj spoznali in z veseljem pokazali in povedali svojim domačim.
Otroci atrij in katehezo z veseljem obiskujejo in delajo z materiali, ki so jim na voljo. Če bo šlo po načrtih, bomo v prihodnjem šolskem letu začeli z izvajanjem še II. stopnje kateheze Dobrega pastirja., ki jo bodo obiskovali otroci prvega razreda.
Urška Jereb
Knjiga za papeža Frančiška pripravljena
Društvo Operando je akcijo zbiranja podpisov in izjav pripeljalo do konca. Darilna knjiga za papeža Frančiška je pripravljena in ostaja le še izročitev knjige papežu Frančišku.
Nedavno sta nuncija msgr. Jean Marie Speicha še enkrat obiskala. Ob obisku je nuncij predlagal, da knjigo osebno izročita papežu na eni od sredinih avdienc:
»Pomembno je, da papež dobi knjigo neposredno od vas, predvsem, da mu predate glas vseh teh ljudi, ki so prispevali svoj podpis in izjavo. Za papeža je to zelo pomembno, še posebej v tem času, ko so se kritike na njegov račun znova okrepile.«
Veliko podpisov bo do papeža Frančiška priromalo tudi iz naše župnije.
Nekoliko širši članek z naslovom »Kulturni šok lahko doživiš tudi, ko se vrneš domov« na spletni strani društva Operando, lahko preberete tukaj.
Boris Jereb
Ambroževa maša
V nedeljo, 8. 12. 2019, dan po godu sv. Ambroža, je Čebelarsko društvo Cerklje na Gorenjskem organiziralo sv. mašo na Ambrožu pod Krvavcem. Zavetnik cerkve je seveda sv. Ambrož, ki je tudi priprošnjik čebelam in čebelarjem. Maša je namenjena pokojnim čebelarjem, v počastitev sv. Ambroža, tudi kot zahvala za pravkar minulo čebelarsko leto ter seveda s prošnjo po uspešnem čebelarjenju v prihodnjem letu.
Žal smo letos dan po maši na zadnjo pot pospremili dolgoletnega čebelarja, člana našega čebelarskega društva in praporščaka Štefana Polajnarja, zato je bil tokratni glavni mašni namen za pokojnega Štefana.
Sv. mašo je daroval dekan in čebelar g. Urban Kokalj, ki se je v pridigi dotaknil tudi marljivih čebel, od katerih bi bilo zelo dobro, da bi se tudi mi navzeli marsikatere njihove lastnosti. Tudi medsebojne solidarnosti, s čimer je Bog čebele kar obdaril, ljudje imamo pa s solidarnostjo kar velike težave. Pri čebelah velja: če hrane zmanjka za eno čebelo, jo zmanjka za vse, dokler pa hrano imajo – jo imajo za vse.
Ob koncu sv. maše se je predsednik Čebelarskega društva Cerklje Miha Štular zahvalil dekanu g. Urbanu za darovano mašo in dodal, da je zelo dobro, če je maševalec ˝iz stroke˝ – seveda je bila mišljena čebelarska stroka. Zahvalil se je tudi vsem prisotnim, ki smo se letošnje čebelarske maše udeležili. Lani je bila organizirana prvič in izražena je bila želja, da bi postala tradicionalna. Letos je bila tako že drugič in s številčnim obiskom smo najbrž že potrdili, da bo res postala tradicionalna. Nabirka je bila namenjena Čebelarskemu društvu Cerklje, ki bo v letu 2020 praznovalo že zelo visok jubilej – 100-letnico delovanja.
Po končani maši smo se pred cerkvijo še nekaj časa zadržali v pogovoru in ob dobrotah, ki so jih pripravili in s seboj prinesli čebelarji oz. njihovi družinski člani.
Bilo je prijetno in najbrž lahko še kar povabimo, da se v še večjem številu srečamo – ob letu osorej.
Naj medi!
Boris Jereb
Jesensko srečanje članov ŽPS v Šentvidu nad Ljubljano
V soboto, 23. 11. 2019, smo se nekateri člani ŽPS Cerklje udeležili jesenskega srečanja članov v Šentvidu, tokrat pod geslom ˝Moj dragoceni biser˝. Najprej smo si ogledali kratek video prispevek, ki je imel zelo globoko vsebino. Po ogledu nas je nagovoril nadškof msgr. Stanislav Zore in med ostalim povedal, kje je on v tej zgodbi našel tri bisere.
Sledilo je razmišljanje jezuita p. Ivana Brescianija z naslovom: ˝Človek – popotnik˝. Človek je vedno v gibanju – Abraham, učenca v Emavs, Sv. Ignacij Lojolski … prav tako smo popotniki tudi mi vsi. Naše življenje je eno samo romanje.
Po kratkem odmoru smo se razdelili v skupine po približno 20 oseb. V slabih dveh urah smo se v dveh pogovornih krogih pogovarjali o biserih, kje jih vsak od nas prepoznava: v Svetem pismu, v vsaki duši, v raznih dogodkih, dejanjih, knjigah, pričevanjih, romanjih … kolikor nas je sodelovalo, toliko je bilo tudi različnih zgodb.
Tako delovno srečanje je obogatitev za vse udeležence. Vsakemu od nas pomaga in nam da neko spodbudo, da po poteh, ki so še pred nami, lahko romamo na malo drugačen način.
Blagoslov obnovljene strehe in postaj križevega pota v Stiški vasi
V nedeljo, 15. septembra, je bila v Stiški vasi slovesna sveta maša ob prazniku povišanja svetega križa in zaključku obnove strehe na podružnični cerkvi. Daroval jo je nadškof msgr. Stanislav Zore ob somaševanju župnika Jerneja Marenka.
Cerkev svetega Križa je bila zgrajena sredi 18. stoletja. Pripoved pravi, da se je na gričku prikazoval plamen, medtem ko luč ni hotela goreti v prvotni cerkvi, ki je stala v dolinici, zato so jo podrli in postavili novo.
V novejšem času so domačini v okviru večjih vzdrževalnih in obnovitvenih del poskrbeli za elektrifikacijo zvonjenja (1991), obnovo fasade (1994), prenovo ostrešja (1999), nove stopnice, ki vodijo do cerkve (2008), novo kritino na zakristiji, nadstrešku in kapelici ob cerkvi (2017).
Obnovo strehe na osrednjem delu cerkve je narekovalo razpadanje strešnikov, saj pred 20-imi leti niso bili nameščeni novi. Denar so prispevali vaščani in drugi, ki imajo v vasi svoje objekte, Župnija Cerklje ter Občina Cerklje. Slovesnosti ob zaključku obnove se je tako udeležil tudi župan g. Franc Čebulj.
Nadškof msgr. Stanislav Zore je poleg nove strehe blagoslovil podobe križevega pota, ki so jih ustvarili cerkljanski likovniki in bodo nameščene ob pešpoti iz vasi Grad do Stiške vasi. Projekt oživitve pobožnosti križevega poti vodi g. Miroslav Jagodic – jeseni 2018 so bile že nameščene postaje, ki jih je brezplačno izdelal kovač Janez Globočnik, z napisi pa opremila likovnica ga. Julka Hrovat.
Slovesnost je zaznamovala hvaležnost za opravljeno delo, darove, sodelovanje in povezovanje, kar se je odrazilo tudi v druženju po sveti maši, ob dobrotah, ki so jih pripravile domače gospodinje.
Ana Jagodic Dolžan
Žegnanje na Krvavcu
KAPELA MARIJE SNEŽNE NA KRVAVCU
V nedeljo, 18. avgusta, je minilo natanko 90 let od blagoslova Plečnikove kapelice na Krvavcu. Ob okroglem jubileju je sveto mašo na Krvavcu daroval prelat Jožef Lap, stolni prošt, ob somaševanju domačega župnika Jerneja Marenka in duhovnika Pavla Juhanta.
NEKAJ ZGODOVINSKIH DEJSTEV
Ob blagoslovu Planinskega doma na Krvavcu 6. septembra 1925 – postavilo ga je Slovensko planinsko društvo – je bila dana pobuda, da se v bližini zgradi kapela za obiskovalce doma. Po posredovanju kamniških frančiškanov, ki so kasneje tudi vodili gradnjo, je v letu 1926 načrte zanjo pripravil arhitekt Jože Plečnik, ki je bil frančiškanski tretjerednik.
Plečnik je pri izvedbi ves čas sodeloval in jo skrbno nadzoroval. Kapelo so gradili dve leti, večinoma s sredstvi, zbranimi preko Slovenskega planinskega društva.
18. avgusta 1929 jo je ob veliki zbrani množici in prisotnosti arhitekta Plečnika blagoslovil škof Gregorij Rožman, ki je obenem blagoslovil tudi na novo zgrajeno Kriško planino, ki je bila v lasti nove Pašne zadruge. V prvem desetletju je imela kapelica Marije Snežne na Krvavcu status zasebne kapele v oskrbi Aljaževega kluba iz Ljubljane, od 1939 pa pripada naši župniji. Že od začetka je namenjena tako pastirjem kot planincem.
ROKOPIS PRIDIGE ŠKOFA ROŽMANA OB BLAGOSLOVU KAPELE LETA 1929
BESEDILO ŠKOFOVE PRIDIGE IZ LETA 1929 NA KRVAVCU
Naj prvo blagoslovili planino in hleve. Zelo lepe molitve z litanijami vseh svetnikov: Delo in trud, ki ga imate z živino, pašo itd. naj Bog blagoslovi – od Božjega blagoslova vse odvisno, zastonj delo, ako Božjega blagoslova ni, uspeh dela ni trajen, vse se naj kadi, da nikjer nič ni. Blagoslovi naj tako, da bo od paše in živine primernega užitka dosti in blagostanje, da brez morečih službi Boga služili, se mu zahvaljevali in bo tako vse vaše delo in življenje v Njegovo slavo.
Blagoslov kapelice:
Zakaj tu gori kapelica? Zakaj pa so po vseh hribih bele cerkvice? Mišljenje in čustvovanje naših prednikov je bilo tako: na pokrajinsko najlepših točkah, kjer naposled obsežen, kjer lepote stvarstva in mogočnost posebno vidna – tam so lažje, najvztrajnejše molili k Bogu, tam sproščeni skrbi in težav vsakdanjosti bili Bogu bližji, bili boljši, kar jih je v dolini, v vasi, soseski ločilo, to je doli ostalo, na višavah so si bili bolj bratje, je vladala ljubezen – zato ker so bili Bogu bližji, so se zbližali tudi med seboj. Iz te miselnosti so gradili bele cerkvice po hribih, ki so tako značilne za naše kraje.
Iz iste miselnosti je bila zidana ta kapelica na Krvavcu – za domačine in turiste. Kdor z odprtimi očmi in z dovzetnim srcem hodi v planine – bodisi na delo, bodisi na oddih – pride z naravnost doslednostjo v naročje Boga, do spoznanja Stvarnika, ki se nikjer čudovitejši in navzočnejši ne kaže kakor v gorah in pa na morju.
Glejte – pred nami se razprostira vsa lepota in ljubkost naše zemlje, ki živi vas in je vaše prednike, preznojena z njihovim in vašim znojem, posvečena z njihovim in vašim delom, ki je grobove tolikih rodov, ki so živeli na njej, ki za vas pripravlja istotako tisti temni grob – poglejte to zemljo, ki jo Bog ustvaril v toliki lepoti, za vas, vsem jo dal v bivališče in obdelovanje.
Okrog in okrog pa venec gora, v nebo kipečih skalnatih vrhov – veličastvo božje moči, ki je z lahkoto, z migljajem svojega prsta dvignil ogromne skale, ki gledajo k višku, kakor bi bili okameneli od zamaknjenja nad božjo veličino in svetostjo.
Kdor preprosto in dovzetno gleda zazre roko božjo v vsem tem lepem in veličastnem stvarstvu in samoposebi umevno se mu zdi, da moli in počasti svojega Boga na takem kraju, kjer se mu Bog v čudežih stvarstva tako izvirno in čudovito razodeva.
Za koga vse to? Za nas! Da uživamo in vabimo vse. Da se veselimo lepote, in kar ta zemlja rodi, da nam služi v hrano in vsestransko uporabo.
Ko gledamo vso to stvarstvo, spoznajmo tudi to, kam nam roka vsemogočnega kaže – da je pri Njem naš cilj, da tisto hrepenenje, ki nas žene v gore, v Njem najde popolno , da je tudi ta čudni klic planin, ki ga začujemo v sebi in mu moramo slediti (hudo nam je, če ne moremo), tudi ta klic je v resnici klic samega Boga, ki nas k sebi kliče, ki vabi, da preko vidnega stvarstva spoznamo Njega, ki je Stvarnik vse lepote in veličine, da vzljubimo Njega, ki kot oče z lepoto in krasoto obdal naše bivališče, da gremo k Njemu, dokler v Njem ne najdemo pravost sreče in radosti, pa tudi spoznanja in resnici.
Da bi to tem bolj spoznali, da bi s tem gotoveje prišli k Bogu svojemu, v to naj služi tudi ta kapelica, ki nas še bolj spominja Boga, nam nudi priložnost, da ga molimo in počastimo. Tako nas bodo planine in planinstvo poplemenitilo. Ne podivjaki (pastirji), ne razbeganosti napredovati (turisti) v hribih, ampak v plemenitem mišljenju in ljubezni medsebojni, da si vpričo božje vsemogočnosti stojimo nasproti kot človek človeku, kot božja stvar božji stvari, kot otroci istega Očeta, ki je nad nami.
V to naj služi ta kapelica – naj bo tu kraj, kjer telo in duša ozdravi, se napije zraka, sonca, pa tudi milosti in božjega blagoslova. Amen. Deo gratias!
