Gost meseca februarja
»Kakšna je bila vaša pot od tálarja do talárja?« je bilo zanimivo vprašanje, ki ga je našemu gostu postavil eden od poslušalcev.
Gost tega meseca je bil namreč Marko Čižman, župnik v Podutiku, mnogim poznan kot duhovnik in kuhar. Svoje življenje je predstavil, kakor se je sam izrazil, v treh etapah – od poklica kuharja preko študija na biotehniški fakulteti do duhovniškega poklica, v okviru katerega opravlja še službo predsednika Škofijske karitas Ljubljana.
Kuhanje še vedno ostaja njegova strast in v zadnjem času svoje znanje deli z mnogimi, ki se udeležujejo njegovih kuharskih tečajev.
Na koncu nam je iz svoje zakladnice receptov predstavil izdelavo torte brez pečenja.
Naše srečanje smo končali tako, kakor smo ga tudi začeli – s pesmijo ob kitarski spremljavi našega gosta.
Pobožnost Križevega pota, Stiška vas 2020
Na prvo postno nedeljo smo se tradicionalno (letos drugič po vrsti) zbrali v Gradu pri Linetovi hiši ob vznožju hriba, kjer je že v preteklosti potekal križev pot do cerkve sv. Križa v Stiški vasi. Da bi to pobožnost obudili, so se lani ob poti postavila znamenja – 14 postaj križevega pota. Lanski pobudi je sledila nova in od letos so pri vseh postajah tudi slikovne upodobitve postaj in pod vsako zapisana molitev. Na koncu je dodana še petnajsta – vstajenjska postaja.
Kljub deževnemu vremenu in dokaj namočeni poti smo pobožnost križevega pota uspešno izpeljali. Mogoče v teh neugodnih pogojih še malo bolj doživeto. Pobožnost smo zaključili s sveto mašo v Stiški vasi.
Vse preostale postne nedelje smo verniki povabljeni, da se zberemo pri prvi postaji za Linetovo hišo in ob 14. uri ob skupni molitvi krenemo po postajah križevega pota. Za molitev se lahko uporabi ustrezno besedilo, če tega nimamo, pa lahko zmolimo besedilo, ki je zapisano pod posamezno sliko. Od postaje do postaje molimo rožni venec, ki ga ob vsaki postaji molitveno zaključimo, ne glede na to, koliko Zdravih Marij smo vmes uspeli zmoliti.
Ker se bo vsako nedeljo ob 15.00 križev pot molil tudi v cerkvi, smo romarji povabljeni, da se lahko z nekaj zamude (saj bomo pobožnost križevega pota opravili že na romarski poti) v miru priključimo pobožnosti, ki bo ob našem prihodu v cerkvi že potekala.
Boris Jereb
Svetopisemski maraton 2020 v kapeli Antonovega doma
Svetopisemski maraton je bil v Sloveniji prvič pripravljen leta 2007 ob letu Svetega pisma. Krog sodelujočih gibanj, skupnosti in cerkva se vsako leto širi. Ob celotedenskem branju Svetega pisma, ki je letos spet potekalo v kapeli Antonovega doma na Viču, se zvrsti več sto bralcev.
Letošnji svetopisemski maraton se je začel v nedeljo, 26. januarja, ob 11. uri in zaključil v soboto, 1. februarja, ob 17.00. Od začetka do konca traja neprekinjeno, podnevi in ponoči. Branje je razdeljeno na 2-urne termine, ki jih “pokrijejo” v naprej dogovorjene skupine bralcev. Enega takšnih 2-urnih terminov lahko prevzame že skupina štirih bralcev. Posamezni bralec prebere eno poglavje, nato pristopi naslednji bralec iz te skupine, ki prebere naslednje poglavje. Tako se dve uri medsebojno izmenjujejo bralci znotraj prijavljene skupine. Vsak bralec napove le, katero svetopisemsko knjigo in katero poglavje bo bral – na primer: »Pismo Rimljanom, 8. poglavje«. Vmesni naslovi (odlomkov) se ne berejo.
V naši župniji se je letos za sodelovanje odločila skupina Možje svetega Jožefa Cerklje, sodelovalo nas je 6 bralcev. Različne moške skupine smo tokrat pokrile 5 terminov: tri termine matična ljubljanska moška skupina, en termin skupina iz Štepanje vasi in en termin naša cerkljanska. Moške skupine praviloma pokrivamo najmanj prijazne nočne termine. Naš termin je bil v četrtek, 30. januarja, od 22. ure do polnoči. Prvo ˝naše˝ poglavje je bilo 25. poglavje iz Apostolskih del. V dveh urah smo z Apostolskimi deli prišli do konca, prebrali še celotno Pismo Rimljanom in končali s 6. poglavjem iz Prvega pisma Korinčanom. Prebrali smo skupno 25 strani. Nekaj ur kasneje – v petek zgodaj dopoldne je bilo sveto pismo že v celoti prebrano. Do zaključka branja v soboto, je bila še enkrat prebrana celotno Nova zaveza in še nekaj Mojzesovih knjig.
Letos so bile k organiziranju lastnih ˝mini maratonov˝ povabljene tudi župnije. Ker je informacija prišla dokaj pozno, smo se v župniji Cerklje odločili, da se branju prvič pridružimo prihodnje leto. Letošnja izkušnja branja Svetega pisma v kapeli Antonovega doma je bila tudi iz tega razloga koristna, saj bo v pomoč pri organizaciji župnijskega ˝mini maratona˝ v letu 2021. K sodelovanju bodo povabljene različne skupine, ki delujejo v župniji Cerklje – pa tudi posamezniki.
Boris Jereb
Blagoslov atrija kateheze Dobrega pastirja
V župniji Cerklje smo v letošnjem šolskem letu uspešno začeli s katehezo Dobrega pastirja.
Kaj je kateheza Dobrega pastirja? To je program verskega poglabljanja za otroke stare od treh let naprej. Traja lahko do zaključka osnovne šole. Kateheza temelji na pedagogiki montessori. Želi ustvarjati in spodbujati »izročilo« prostora, imenovanega atrij, v katerem tako otroci kot katehisti poslušajo, poglabljajo in praznujejo bistvene skrivnosti krščanske vere, ki se razodevajo v Svetem pismu in liturgiji.
Otrokom so predstavljene podobe, ki jih Jezus ponuja v svojem učenju, da bi tistim, ki mu sledijo, pomagal razumeti njihovo resnično naravo in vlogo v Božjem kraljestvu. Otrokova naravna sposobnost čudenja ga vodi k odkrivanju sveta in v skrivnost odnosov. Z majhnimi otroki se posebej osredotočimo na podobo Jezusa Dobrega pastirja – ki kliče vsakega od nas po imenu in nas vabi v intimni osebni in skupni odnos z njim, da bi lahko uživali »življenje v obilju« (Jn 10,10).
Začeli smo s I. stopnjo kateheze, ki je namenjena starostni skupini od 3 do 6 let. Letos atrij obiskuje 8 otrok. Nad dvorano Jožefa Kvasa je čudovit prostor, ki je bil pred kratki opremljen z vsem potrebnim za izvajanje I. stopnje. Seveda mora biti prostor, ki je namenjen verskemu izobraževanju tudi blagoslovljen. Župnik Jernej je ob prisotnosti otrok, njihovih staršev in sorodnikov obred blagoslova opravil v sredo 8. januarja. Pri samem obredu so s petjem sodelovali tudi otroci in ostali prisotni. Po obredu smo vsem predstavili še prostor in materiale, ki jih pri katehezi uporabljamo. Pri tem so pomagali tudi otroci, saj so v tem obdobju že marsikaj spoznali in z veseljem pokazali in povedali svojim domačim.
Otroci atrij in katehezo z veseljem obiskujejo in delajo z materiali, ki so jim na voljo. Če bo šlo po načrtih, bomo v prihodnjem šolskem letu začeli z izvajanjem še II. stopnje kateheze Dobrega pastirja., ki jo bodo obiskovali otroci prvega razreda.
Urška Jereb
Gost meseca – pater Beno Lavrih
Gost meseca januarja v naši župniji je bil tokrat jezuit pater Beno Lavrih, duhovni pomočnik v župniji Selca v Selški dolini. Po nedavni postavitvi bolezenske diagnoze in operaciji nam je spregovoril o svoji preizkušnji.
Vsaka preizkušnja uči, vzgaja in spreminja.
Vsak izmed nas ima svoj življenjski paket, ki ga je že pri spočetju po Božji zamisli dobil in ta naš paket je skrivnosten. Vse v tem paketu je Božje, Bog pa nam njegovo vsebino na različne načine razodeva.
Vendar samo preko vsebine tega paketa vodi moja pot v odrešenje in večno življenje.
Slavljenje z A-BENDom
V nedeljo, 15. decembra, smo imeli v župnijski dvorani zelo čuteče slavljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa.
V gosteh smo imeli A-BEND, ki nas je z glasbo in besednim slavljenjem vodil v slavljenje. Potrebno je biti prisoten, da okusiš Gospodovo prisotnost.
Ves svet naj trepeče in nebo naj se raduje, kadar je na oltarju v duhovnikovih rokah Kristus, Sin živega Boga.
O čudovita visokost in pretresljiva ljubeznivost! O vzvišena ponižnost!
O ponižna vzvišenost da se Gospod vesoljstva Bog in Božji Sin tako poniža,
da se zaradi našega zveličanja skrije pod neznatnim koščkom kruha! (sv. Frančišek Asiški)
Bernarda Močnik
Film o Lojzetu Grozdetu
V ponedeljek zvečer smo si lahko v župnijski dvorani Jožefa Kvasa ogledali igrano dokumentarni film o blaženem Lojzetu Grozdetu z naslovom Srce se ne boji v režiji Davida Sipoša.
Film predstavlja življenjsko zgodbo blaženega Lojzeta Grozdeta od rojstva v revnem dolenjskem okolju do uspešnega dijaka in njegove tragične smrti 1. januarja 1943.
Film je preplet igranih prizorov, dokumentarnih posnetkov krajev Lojzetove kratke življenjske poti in pričevanj strokovnjakov, prič in drugih ljudi, ki jih je tako ali drugače zaznamovala Grozdetova usoda.
Film je na filmskem festivalu v Kaliforniji prejel nagrado izvrstnosti.
Po končanem filmu nam je spregovoril še režiser filma in nam orisal potek snemanja filma in izbora igralcev.
Ambroževa maša
V nedeljo, 8. 12. 2019, dan po godu sv. Ambroža, je Čebelarsko društvo Cerklje na Gorenjskem organiziralo sv. mašo na Ambrožu pod Krvavcem. Zavetnik cerkve je seveda sv. Ambrož, ki je tudi priprošnjik čebelam in čebelarjem. Maša je namenjena pokojnim čebelarjem, v počastitev sv. Ambroža, tudi kot zahvala za pravkar minulo čebelarsko leto ter seveda s prošnjo po uspešnem čebelarjenju v prihodnjem letu.
Žal smo letos dan po maši na zadnjo pot pospremili dolgoletnega čebelarja, člana našega čebelarskega društva in praporščaka Štefana Polajnarja, zato je bil tokratni glavni mašni namen za pokojnega Štefana.
Sv. mašo je daroval dekan in čebelar g. Urban Kokalj, ki se je v pridigi dotaknil tudi marljivih čebel, od katerih bi bilo zelo dobro, da bi se tudi mi navzeli marsikatere njihove lastnosti. Tudi medsebojne solidarnosti, s čimer je Bog čebele kar obdaril, ljudje imamo pa s solidarnostjo kar velike težave. Pri čebelah velja: če hrane zmanjka za eno čebelo, jo zmanjka za vse, dokler pa hrano imajo – jo imajo za vse.
Ob koncu sv. maše se je predsednik Čebelarskega društva Cerklje Miha Štular zahvalil dekanu g. Urbanu za darovano mašo in dodal, da je zelo dobro, če je maševalec ˝iz stroke˝ – seveda je bila mišljena čebelarska stroka. Zahvalil se je tudi vsem prisotnim, ki smo se letošnje čebelarske maše udeležili. Lani je bila organizirana prvič in izražena je bila želja, da bi postala tradicionalna. Letos je bila tako že drugič in s številčnim obiskom smo najbrž že potrdili, da bo res postala tradicionalna. Nabirka je bila namenjena Čebelarskemu društvu Cerklje, ki bo v letu 2020 praznovalo že zelo visok jubilej – 100-letnico delovanja.
Po končani maši smo se pred cerkvijo še nekaj časa zadržali v pogovoru in ob dobrotah, ki so jih pripravili in s seboj prinesli čebelarji oz. njihovi družinski člani.
Bilo je prijetno in najbrž lahko še kar povabimo, da se v še večjem številu srečamo – ob letu osorej.
Naj medi!
Boris Jereb