Kako gremo po novem k sveti maši

Položaj, ki ga doživljamo s sveto mašo prek ekrana ali aparata, je razumljivo precej poseben. Ko se slišimo po telefonu ali se vidimo v primerni varni razdalji, si povemo, da se pogrešamo. Mene spominja na leto 1984, ko devet mesecev nisem vstopil v cerkev in sploh nisem bil pri maši, pa je moje krščanstvo preživelo. Takrat sem bil pri vojakih. Veljalo je pravilo, da ima Jugoslavija svobodo veroizpovedi. Drugo pravilo pa je zahtevalo, da vojaška obleka ne sme v cerkev. Tretje, da v času služenja vojaščine – 15 mesecev – ne smeš obleči civilne obleke. Vsekakor, ko sem se po devetih mesecih »prešvercal« v cerkev v Tvrđi v Osijeku na kor, sem jokal kot dež … Naš položaj ni tako kritičen, saj imamo veliko možnosti biti pri sveti maši. Kako torej gremo k maši po televiziji, radiju ali na medomrežju.

1. Na sveto mašo se pripravimo. Pogledamo ponudbe in se odločimo, katero sveto mašo bomo obiskali. Da nas med mašo ne bo motila kuhinja ali druge zadeve.
2. Uro pred sveto mašo se postimo, zato da bi lahko prejeli duhovno obhajilo.
3. Se mašno oblečemo. Ne moreš k maši v pižami ali v trenirki.
4. Za družino pripravimo stole, ker to ni gledanje katere koli oddaje, ampak je maša.
5. Se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. Če nimamo kar z navadno vodo, da se spomnimo krsta.
6. Ko je čas za stanje, stojimo, sedimo in klečimo, kadar je treba.
7. Kar govori ljudstvo skupaj glasno odgovarjamo.
8. Poberemo miloščino. Po koncu epidemije bodo mnogi v stiskah in se bomo odločili, komu bomo dali darove svoje mašne nabirke. Božji dar kliče k temu, da tudi sami darujemo.
9. Ministranti lahko ministrirajo vsaj z zvonjenjem, če je pri hiši kakšen zvonček.
10. V družini si podamo roke pred obhajilom
11. Duhovno obhajilo lahko pospremimo z zahvalami, ki jih izrečemo na glas
12. Pri blagoslovu sprejmemo blagoslov z glasnim »amen«.
13. Spremljamo zaključno pesem in še sami kaj zapojemo.
14. Po maši posedimo ob družinski mizi, popijemo kaj všečnega, pojemo kaj vitaminov ali sladkega. Si povemo, kaj nam je bilo všeč. Kaj bomo za Jezusa storili v življenju. Naredimo selfi, nekaj narišemo ali napišemo. Pošljemo župniku sporočilce (lahko selfi) in ali SMS tistim s katerimi navadno poklepetamo pred cerkvijo.

Potem se lahko spet preoblečemo v domače cunje.

Seveda je tudi spremljanje svete maše med kuhanjem kosila boljše kot nič, a če si boste vzeli čas za Gospoda, boste imeli toliko boljši občutek, da je kakšen dan, kakšna ura drugačna od drugih.

Janez Kobal